TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Kadar je podana zakonska ovira za vračilo nepremičnine v naravi iz 2. odstavka 32. člena ZDen, je denacionalizacijski upravičenec v upravnem postopku ne more odpraviti z uveljavljanjem ničnosti pravnih poslov po 88. členu ZDen.

Namen ZDen je, da se krivice popravijo tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi, le če to ni mogoče, jim pripada odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja. Primarnost vračila podržavljenega premoženja v naravi varuje tudi 88. člen ZDen, ki prepoveduje vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja po uveljavitvi ZDen do (med drugim) odločitve o vračilu zahtevanega premoženja. Pravilno je zato pritožbeno stališče, da zakonsko pravilo 2. člena ZDen velja neodvisno od vsebine postavljenega denacionalizacijskega zahtevka in četudi bi upravičenec zahteval odškodnino, v upravnem postopku pa bi se ugotovilo, da je premoženje mogoče vrniti v naravi, bi bilo premoženje vrnjeno v naravi.

Tožeča stranka je v tožbi izrecno zatrjevala, da je bila z vračilom premoženja v naravi neuspešna, ker je tožena stranka s predmetnim premoženjem nezakonito razpolagala in vrnitev premoženja v naravi onemogočila, kar je ena od predpostavk, na katerih utemeljuje svoj sedanji civilnopravni, odškodninski zahtevek. Tožeča stranka mora namreč izkazati da bi v primeru, da tožena stranka z zemljišči ne bi razpolagala oz. jih pozidala, dobila sporni parceli v denacionalizacijskem postopku vrnjeni v naravi.

Za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke je pomembno, kakšno je bilo stanje zemljišča na dan uveljavitve ZZPS (od 7. 7. 1990) oziroma ZDen (7. 12. 1991).