TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. alineji 1. odst. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v tem delu, ki se glasi: „[Ugotovi se služnostna pravica] košnje, sušenja in spravila trave na preostalem delu služeče nepremičnine katastrska občina ... parcela 297/3 (ID znak: parcela 297/3 k.o. ... ID ...), z izjemo površine, na kateri stoji prizidek.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (1. alineji 1. odst. in 3. odst. izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Določbe ZD in določbe SPZ o skupni lastnini oziroma solastnini (peti odstavek 72. člena SPZ) omejujejo le upravljanje, uporabljanje in razpolaganje skupnih lastnikov, tj. sodedičev s skupno stvarjo oziroma zapuščino, argumentum a contrario pa v ničemer sodedičev ne omejujejo, da za potrebe skupne stvari (zapuščine), torej v korist vseh, pridobijo določene koristi oziroma pravice. Ravno za to gre v tem postopku; tožnik vtožuje služnost na služeči nepremičnini v korist gospodujočih nepremičnin, torej potencialno v korist vseh sodedičev. Tožnik je torej za vložitev tožbe aktivno legitimiran kot eden izmed univerzalnih pravnih naslednikov, tj. dedičev lastnika gospodujočih nepremičnin.

Jasno je, da služnost pešpoti, vožnje in parkiranja predstavljajo oblike potne služnosti, ki že iz funkcionalnega vidika koristijo potrebam gospodujoče nepremičnine. Ravno funkcionalna povezanost gospodujoče in služeče nepremičnine je temeljna predpostavka vzpostavitve stvarne služnosti. Te pa ni zaznati v izvajanju košnje, sušenja in spravila trave, saj se navedene dejavnosti že po vsebini ne morejo izvajati za potrebe gospodujoče nepremičnine, ampak gre po vsebini zgolj za opravljanje kmetijske dejavnosti, od katere bo imel koristi zgolj vsakokratni lastnik oziroma posestnik gospodujoče nepremičnine. Iz tega razloga pa gre pritrditi pritožbi, da navedena oblika služnosti ne obstoji, s čimer je tudi tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.