TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Ugovor, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali poteka časa od škodnega dogodka do izdaje prvostopenjske sodbe, ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku, ki je utrpel le lažje poškodbe, ob upoštevanju večletnega čakanja, dosojena "solidna" odškodnina. Glede na to, da se tožena stranka ni pritožila, pritožbeno sodišče v pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje ni moglo poseči. Sicer pa revizijske trditve, da je tožnik dolgo čakal na odškodnino samo zaradi ravnanja tožene stranke in sodnega uveljavljanja odškodnine, niso povsem točne. Ne upoštevajo namreč ravnanj tožnika samega, ki so tudi vplivala na to, da tožnik odškodnine ni prejel prej. Če je tožnik v pogajanjih pred vložitvijo tožbe zahteval plačilo tolikšne odškodnine, kot jo zahteva še v reviziji, je povsem jasno, da tožena stranka dogovora ni bila pripravljena skleniti, saj bi se z njim zavezala tožniku izplačati odškodnino, ki bi bistveno odstopala (seveda navzgor) od drugih podobnih primerov. Revizija posebej izpostavlja, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 1995, pri tem pa ne omeni, da je bila tožba vložena 9.6.1997. Sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve ni odlašalo. Razpisane so bile obravnave na katerih so se izvajali dokazi. Tu pa je prišlo do zapletov, ki so izključna posledica tožnikovih ravnanj. On je bil namreč tisti, ki se je upiral celo izvedbi dokaza z izvedencem, ki naj bi podal svoje mnenje v sodnem postopku in vztrajal le pri izvedbi dokaza z izvedenskim mnenjem, ki je bilo izdelano pred začetkom sodnega postopka. Izvedence, ki jih je postavilo sodišče, je izločal. Kljub temu je sodišče prve stopnje obravnavanje zaključilo 18.10.1999, kar, ob upoštevanju vseh zapletov v postopku, ne more predstavljati sojenja v nerazumnem roku.

Pritožbeni in revizijski postopek pa sta bila v teku zaradi rednih in izrednih pravnih sredstev, ki jih je imel tožnik seveda pravico vložiti. Na koncu se je pokazalo, da tožnikova pravna sredstva niso bila utemeljena. To pa pomeni, da je bilo tisto, kar v tožnikovem primeru predstavlja pravično denarno zadoščenje za pretrpljene telesne bolečine in prestani strah, tožniku prisojeno že 18.10.1999 in ne šele z zavrnitvijo njegove pritožbe oziroma revizije.