TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke izreka ter II., III. in IV. točka izreka) spremeni, tako da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 9. 8. 2018, v povezavi s sklepom A. št. ... o odmeri letnega dopusta za leto 2018 z dne 21. 3. 2018, nezakonit in se razveljavi.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za leto 2018 poleg priznanih dni letnega dopusta priznati in odmeriti še en dan letnega dopusta na podlagi točke c/ prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste.

III. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki omogočiti izrabo enega dodatnega dneva letnega dopusta za leto 2018.

Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za dodatni dan letnega dopusta za leto 2018 obračunati denarno nadomestilo v višini 100 % nadomestila bruto plače tožeče stranke v zadnjem mesecu pred izdajo sodbe, od tega zneska odvesti davek in prispevke, ustrezen neto znesek pa nakazati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 517,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. "

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo izračun tožnika, ki je delež nočnega dela izračunal glede na ure dejansko opravljenega dela (1720 ur) in ki v fond delovnega časa ni štel delovnih ur upravičene odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta (272 ur). Ugotovilo je, da je tožnik nočno delo v spornem letu opravljal 35,23 % polnega letnega delovnega časa (606 ur/1720) in na tej podlagi zaključilo, da je upravičen do dodatnega dneva letnega dopusta po točki c/ prvega odstavka 19.a člena KPP.

Pritožba izračunu sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje z navedbami, da je treba pri razlagi pojma "polni letni delovni čas" iz prvega odstavka 151. člena ZDR-1 upoštevati določbo prvega odstavka 142. člena ZDR-1, ki delovni čas definira kot efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Pravilen je zato izračun tožene stranke, ki je v pojem "polni letni čas" štela tudi čas (ure) tožnikovih upravičenih odsotnosti od dela. Drugačna razlaga tega pojma bi po pravilnem navajanju pritožbe lahko vodila v neenako obravnavo delavcev. Kljub natančno določenim pogojem za pridobitev dodatnih dni letnega dopusta iz naslova posebnih pogojev dela po 19.a členu KPP, bi namreč lahko z dela dlje časa upravičeno odsotni delavci (npr. zaradi bolezni) pogoje za priznanje dodatnih dni letnega dopusta izpolnili z bistveno manjšim številom opravljenih ur v manj ugodnem delovnem času kot delavci, ki so bili z dela odsotni le za čas izrabe rednega letnega dopusta.

Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za nočnega delavca iz 151. člena ZDR-1, mu tožena stranka pri odmeri letnega dopusta za sporno leto utemeljeno ni priznala dodatnega dneva letnega dopusta po točki c/ prvega odstavka 19.a člena KPP.