TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V zvezi z dobavljenimi slaščicami in sladoledom v višini 389,63 EUR tožnica sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, ker je štelo, da bi se na podlagi dogovora med strankami lahko sklepale prodajne pogodbe za točne količine in vrste izdelkov s točno določenimi cenami. Vendar v pritožbi zatrjuje prav to, namreč, da je iz dogovora med strankama izhajalo, da tožnica tožencu dobavlja sladice in sladoled, ko bo ta imel potrebe, a zmotno meni, da za vsako posamično dobavo sklenitev posamičnih pogodb ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da je imel dogovor pravnih strank naravo okvirnega dogovora oziroma okvirne pogodbe. Vseboval je namreč bistvene elemente za praktično izvajanje posamezne prodajne pogodbe, ta pa bi vsebovala točno količino in vrsto izdelkov s točno določenimi cenami. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na dogovor iz 17. člena pogodbe, po katerem sta se pravdni stranki dogovorili o poslovnem sodelovanju v času najema, in sicer se je tožnica zavezala tožencu prodajati, toženec pa od nje kupovati slaščice in sladoled pod pogoji, ki veljajo za prodajo ostalim poslovnim partnerjem tožnice v kraju najema. Tak dogovor je presplošen, da bi ga bilo mogoče označiti kot prodajno pogodbo. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je toženec vsakič plačal zgolj slaščice in sladoled, ki jih je predhodno najprej naročil.