TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Če tožnika menita, da iz ugotovljenega obsega premoženja sodišče prve stopnje ni izvzelo prave nepremičnine, bi morala to v pritožbi izrecno, konkretno pojasniti, saj bi le takšen ugovor omogočil pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa.

V utemeljitev izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da tožnika lahko nepremičnine prodata ali vsaj oddata v najem in na tak način pridobita sredstva za plačilo dolgovane sodne takse. Pritožbena navedba, da gre za mrtvo premoženje, zaradi svoje pavšalnosti ne more pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi. Prav tako do drugačne odločitve ne more pripeljati pritožbena navedba, da se nepremično premoženje ne oddaja v najem. Trditev, da se nepremičnine ne oddajajo v najem, še ne pomeni, da jih ni mogoče oddati v najem.

Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke ne upošteva zgolj tisto premoženje, s katerim stranka dejansko ne more razpolagati, če stranka izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ni zakrivila po lastni volji. Trditveno in dokazno breme o obstoju upravičenih razlogov je torej na predlagatelju taksne oprostitve, pri čemer je dolžan podati vse navedbe in predložiti vse dokaze v predlogu za oprostitev ali v njegovi dopolnitvi. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa pozvalo, naj se opredelita glede nepremičnin v vrednosti 176.008,08 in 19.320,00 EUR, za katere je ugotovilo, da sta tožnika njihova lastnika oziroma solastnika, sta tožnika odgovorila zgolj to, da nepremičnine predstavljajo v naravi stanovanjsko hišo na naslovu, kjer tožnika skupaj z družino živita, ter kmetijska, gozdna in druga zemljišča, da jih uporabljata tožnika in da se nepremičnine ne oddajajo v najem. Iz takšnih trditev, razen glede nepremičnine, v kateri živita, ne izhaja, da tožnika z njimi ne moreta razpolagati, kakor tudi ne, da te nezmožnosti nista zakrivila sama po lastni volji. Zatorej je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je nepremičnine, v katerih tožnika ne prebivata, upoštevalo pri ugotavljanju materialnega položaja tožnikov.