TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Pritožbeno sodišče zavrača naziranja pritožbe o dolžnem pridobivanju mnenja subsidiarne tožilke glede obsojenčevega predloga za nadomestno izvršitev kazni. ZKP v tretjem odstavku 129.a člena določa, da sodnik zavrže predlog, če je prepozen, nedovoljen ali če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni, sicer pa odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, po potrebi pa sme razpisati narok. ZKP ne določa, da bi si sodnik moral pridobiti mnenje upravičenega tožilca o vloženem predlogu, niti kje in kako bi moral pred odločitvijo opravljati poizvedbe. Deveti odstavek 86. člena KZ-1 določa, da pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Z uveljavitvijo ZPro je začela veljati določba 31. člena KZ-1E, ki pri odločitvah sodišča o izvrševanju kazni zapora v splošno korist napotuje na probacijsko službo, ki za potrebe odločitve sodišča, poleg drugih nalog, pripravlja poročila (19. člen ZPro) o oceni dejavnikov tveganja, ki je v pomoč pri odločanju, med drugim, tudi o nadomestitvi kazni z delom v splošno korist. Ne KZ-1, ne ZPro pri tem ne predvidevata sodelovanja upravičenega tožilca, t.j. tožilca kot stranke postopka. Četrti odstavek 129.a člena ZKP sicer določa, da se lahko, poleg predlagatelja, zoper sklep, s katerim se odloča o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pritoži tudi državni tožilec, vendar kot sooblikovalec kaznovalne politike, za katero skrbi v okviru svoje funkcije pregona in ne kot stranka postopka (četrti odstavek 45. člena ZKP). Oškodovanec kot tožilec te pravice nima (63. člen ZKP). Na tako vlogo državnega tožilca v postopku odločanja o nadomestni izvršitvi kazni zapora napotuje tudi zakonodajalec v pripravljalnih gradivih k noveli ZKP-K, novem 129.a členu. Izhaja pa tak sklep iz dejstva, da je pri izvrševanju kazenskih sankcij tudi sicer, po ZIKS-1 in ZDT-1, vloga tožilca omejena na njegovo funkcijo državnega organa in pristojnosti, ki jih ima v okviru politike pregona (po 145. členu ZDT-1). Prvostopenjsko sodišče je v predmetni zadevi glede predloga obsojenca za nadomestno izvršitev kazni sicer pridobivalo mnenje državnega tožilca, ki pa ga v nadaljevanju ni upoštevalo, glede na to, da je postopek tekel po obtožnem predlogu subsidiarne tožilke. Tako postopanje je, kot je bilo zgoraj obrazloženo, nepotrebno, saj ne pridobivanje mnenja državnega tožilstva kot državnega organa, niti upravičenega tožilca, zakon v tem postopku ne določa. Zdi pa se smotrno državnega tožilca obvestiti o predlogu za nadomestno izvršitev kazni, saj ima po četrtem odstavku 129.a člena ZKP pravico do pritožbe zoper sklep, ki ga v tem postopku izda sodišče. Z obvestilom o predlogu in pozivom na podajo mnenja se državnemu tožilcu omogoči izjavljanje glede odločitve, zoper katero ima samostojno pritožbo. Tako postopanje prvostopenjskega sodišča po oceni pritožbenega sodišča v nobenem smislu ne vpliva na pravilnost odločitve v konkretni zadevi, česar pritožnik sam tudi sicer ne zatrjuje.