TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki I. izreka tako, da je drugotožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 11.187,50 EUR od 8. 8. 2018 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba drugotožene stranke in v celoti pritožbi tožnice in prvotožene stranke zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožba drugotožene stranke zoper sklep z dne 3. 6. 2019 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

IV. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Za varno delovno opremo odgovarja delodajalec - prvotožena stranka, ki je imela svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Neutemeljen je pritožbeni ugovor toženih strank, da bi tožnica morala javiti okvaro koles, saj tožnica za okvaro - blokado, ni mogla vedeti, dokler ni do nje prišlo. V kolikor bi bil voziček pravilno vzdrževan in varen za uporabo, do nesreče ne bi prišlo, saj kolesa ne bi zablokirala, posledično pa voziček ne bi stisnil tožničine roke ob ograjo in jo poškodoval. Po oceni sodnega izvedenca za varstvo pri delu transportni voziček, pri katerem kolesa zablokirajo, zaniha, zato ni brezhiben. Prav tako je ugotovil, da prvotožena stranka nima pisnih navodil za uporabo transportnega vozička, čeprav bi jih morala imeti (prvi odstavek 37. člena ZVZD-1). Delodajalec mora v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZVZD-1 izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Priče so izpovedale, da tožnica ni imela navodil glede uporabe transportnega vozička, saj takšnih navodil ni bilo. Ravnanje tožene stranke torej ni bilo pravilno, delovni proces ni bil pravilno organiziran (tožena stranka je šele po nesreči položila tirnice in da so vozičke lahko vozili izključno transporterji), delovna oprema pa ni bila brezhibna. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko ni zagotovila dela s tehnično brezhibnim transportnim vozičkom, ter izdala pisnih navodil za ravnanje s transportnim vozičkom oziroma tožnici podala vsaj ustnih navodil o tem, kako mora uporabljati transportni voziček in jo za to usposobila.

Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja (glej na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 945/2008 in II Ips 199/2013). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo zdravljenje tožnice zaključeno dne 7. 8. 2018, ko se je škoda ustalila. Tožnica je zato upravičena do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 8. 8. 2018 dalje.