TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. 20. člen ZKP določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti.

Začetek pregona lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov ni utemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum.

Določbi 153. in 154. člena ZKP določata hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja PPU in ravnanje s takšnim gradivom. Hramba podatkov po preteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni tako imenovano neselektivno hrambo podatkov, saj se podatki hranijo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Hramba postane neselektivna, če državni tožilec v roku ne začne kazenskega pregona z vložitvijo ustreznega akta in pomeni prekomeren in nesorazmeren poseg v varstvo osebnih podatkov in v infomacijsko zasebnost drugega (osumljenca, ali drugih oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU) in tako kršitev 38. člena Ustave.

Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je glede na njegov namen, to je hramba podatkov, in da se prepreči prekomeren poseg v informacijsko zasebnost posameznikov ter varstvo njihovih osebnih podatkov, prekluzivni rok.