TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Vprašanja obstoja protipravnosti ravnanja toženih strank, kršitve tožnikovih pravic, obstoja škode in solidarne odgovornosti, niso nič drugega kot vprašanja obstoja predpostavk odškodninske obveznosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Ugotovitve posameznih predpostavk pravnega razmerja pa z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati. Vložena tožba ima naravo ugotovitvene tožbe tudi v tistem delu 2. točke tožbenega predloga, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da sta toženi stranki dolžni nadomestiti izgubo. Pravnega interesa za takšno ugotovitveno tožbo pa ni, kadar lahko stranka isti cilj (nadomestitev izgube), doseže z dajatveno tožbo, tako kot v tem primeru, ko se ugotovitev obstoja dolžnosti plačila nadomestila pokriva z zahtevkom za njegovo plačilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrglo tudi tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval pravico, da uveljavlja odškodninski zahtevek, ko postane pravdno sposoben. Procesno upravičenje kot takšno namreč sploh ne more biti predmet zahtevka.

Procesne predpostavke kot okoliščine, ki lahko preprečijo, da bi sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo, sicer res pomenijo omejitev pravice do sodnega varstva, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije večkrat pojasnilo, da zahteva po pravnem interesu in stališče, da pravni interes ni podan, v primeru, če stranka že ima kvalitetnejšo obliko pravnega varstva, nista v nasprotju z ustavnimi pravicami. Končno pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije ne pomeni, da ima kdorkoli pravico od sodišča zahtevati karkoli. Po tej določbi ima vsakdo le pravico, da bo sodišče odločalo o njegovih pravicah in dolžnostih.