TFL Vsebine / TFLGlasnik

Med temami, s katerimi sem se posebej intenzivno ukvarjal približno petindvajset let, izstopa tudi svoboda izražanja. V tem času sem o t i. sovražnem govoru študiral, zapisoval, analiziral, pojasnjeval, dopovedoval … in ponavljal ponovljene ponovitve. Dosegel nisem ničesar (brez presenečenja).[1] Javnim funkcionarjem nisem mogel dopovedati, za kaj gre.[2] Še manj mainstream medijem in osebam, ki opravljajo novinarsko delo ali poklic. Enako je bilo s pravniki in pravnicami, tudi univerzitetnimi učitelji in učiteljicami ustavnega in kazenskega prava (redke izjeme, za katere niso potrebni vsi prsti ene roke, so statistična napaka.) In povsem enako je bilo s sodišči. Praviloma je tako. Običajno je tako. Skoraj brez izjeme je vselej tako.[3]

Zakaj to početi – z ozirom na celotno javnost, naslavljanje javnosti in komuniciranje pred javnostjo? Zelo preprosto. Zato, ker je v zadnjih letih (veliko, preveč let) javna uporaba sintagme »sovražni govor« postala splošna, posplošena, nemarna, epidemična in kronična. In seveda pravno deplasirana. Nenadoma je tako rekoč vse vznemirljivo, izmuzljivo, polemično in robato postalo predmet za oznako »sovražni govor«: kritika, satira, ostra polemika, cinizem, sarkazem, razburjenje, žaljenje, poniževanje, posmehovanje … Vse to, kar je točno, in samo to, kar označujejo te besede in bolj ali malo manj podobne besede, se je označevalo in se še naprej označuje za »sovražni govor.« Da pa bi bila teoretična, pojmovna in konceptualna klovnjaštvo in nevednost še večja, se na drugi strani tisto, kar dejansko pomeni sovražni govor, pa celo napadalni govor, ni ne označevalo ne kazensko preganjalo kot takšno. In očitno bo tako tudi ostalo. Tokrat (ponovno) prav zaradi Ustavnega sodišča RS, sodnic in sodnikov ustavnega sodišča.

Kazenski zakonik v 297. členu določa kaznivo dejanje »Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti:

»(1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, [poudarek A. T.] ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.

(3) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja ali na spletnih straneh se s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, razen če je šlo za prenos oddaje v živo, ki ga ni mogel preprečiti ali za objavo na spletnih straneh, ki uporabnikom omogočajo objave vsebin v dejanskem času oziroma brez predhodnega nadzora.

(4) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo etničnih, narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(5) Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.

(6) Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega in drugega odstavka tega člena , pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.«

Ustavno sodišče RS je po štirih letih odločilo o pobudi za presojo ustavnosti 297. člena Kazenskega zakonika RS (pobudnikovo zatrjevanje neustavnosti in »protiustavne pravne praznine«), s sklepom št. U-I-352/20.[4] No, o zadevi je odločilo samo tako, da je pobudo (kot je običajna praksa tega sodišča) zavrnilo. Je pa tokrat vsaj spisalo nekakšno obrazložitev, ki jo je pospremilo celo nekaj ločenih mnenj. A z gledišča ustavnopravne teorije, doktrin, pravotvorja, ustavnopravne suverenosti, prepričljivosti in pronicljivosti argumentacije bi bilo skoraj bolje, da ne bi spisalo nikakršne obrazložitve. Predvsem zaradi integritete sodišča samega.

Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki ddr. Jaklič, dr. Knez in Šorli. Sodnik dr. Knez je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnica dr. Kogovšek Šalamon in sodnik dr. Čeferin sta dala pritrdilni ločeni mnenji. Ta ločena mnenja ne odpravljajo problema slabe vsebinske in ustavnopravne kakovosti obrazložitve.[5]

Omembe vredna je dejansko samo 7. točka obrazložitve sklepa:[6]

»7. Ustavno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec v 297. členu KZ-1 predpisal uporabo kazenskega prava za določene težje oblike protiustavnega izražanja, ki ogroža človekovo dostojanstvo in varnost. Nepravo tega kaznivega dejanja je vsebina javno izraženega sporočila, ki nasprotuje ustavnim vrednotam enakopravnosti, miru in nenasilja. V posamezni življenjski situaciji se lahko kot primer tega kaznivega dejanja izkaže tudi izrazno ravnanje, ki vključuje gesto nacističnega pozdrava in razkazovanja nacističnih simbolov, kar v konkretnih primerih ugotavljajo sodišča. Na ta način je zakonodajalec izpolnil pozitivno obveznost zavarovati temeljno vrednoto iz 63. člena Ustave na kazenskopravnem področju. Glede na navedeno je pobuda očitno neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.« (Poudarek A. T.)

Zapisal sem »omembe vredna.« Mislim v smislu, da o tistem, kar je bistveno in odločilno za obravnavano ustavnopravno in kazenskopravno vprašanje, ponovno ne pove ničesar.

Že zelo dolgo javno zatrjujem (pri tem pa nisem osamljen, četudi nas v tem oziru ni veliko), da policija, kriminalisti in pa predvsem sodišča napačno razumejo, razlagajo in uporabljajo (aplicirajo) 297. člen KZ, ko gre za nacistične simbole in pozdrav. Ustavno sodišče RS je sklenilo, da dopolnitev 297. člena KZ kljub temu ni potrebna, ker naj bi bila prepoved takega javnega početja (javna raba simbolov nacizma, tudi fašizma, predvsem pa javno prikazan nacistični pozdrav)[7] že vsebovana v tem členu. To drži prav toliko, kot izrazito ne drži.

Ponovno citiram stavek iz obrazložitve sklepa:

»V posamezni življenjski situaciji se lahko kot primer tega kaznivega dejanja izkaže tudi izrazno ravnanje, ki vključuje gesto nacističnega pozdrava in razkazovanja nacističnih simbolov, kar v konkretnih primerih ugotavljajo sodišča.«

Odstavek, ki ne pove ničesar. Popolnoma ničesar. Povsem votel, nekoristen, neuporaben stavek.

V pobudi se je zatrjevalo, da morajo obravnavana ravnanja sama po sebi (per se), brez dodatnih pogojev, pomeniti kazensko prepovedana in pregonljiva ravnanja. Prepričanje večine sodnikov in sodnic tega sodišča je drugačno.

Sodišče v obrazložitvi sklepa sicer izpostavi (ker drugače pač ne gre) odločilni pogoj kaznivosti, zapisan v 297. členu KZ: »[…] in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.« A tega odločilnega pogoja sodišče ni ne analiziralo, ne ustavnopravno ovrednotilo, ne vsebinsko pojasnilo, niti ni poskušalo, da bi ustvarilo nekaj, čemur bi lahko vsaj za silo in do neke mere, minimalne mere, rekli poskus izdelave definicije in/ali doktrine.[8] In problem je ostal tam, kjer je bili že prej: v lebdečem stanju, tako rekoč v vakumu.

Ustavno sodišče (ponovno) ni storilo ničesar od naslednjega:

• ni se ukvarjalo z vsebino, definicijo in razsežnostmi koncepta »sovražni govor«;
• ni se ukvarjalo s pojasnjevanjem razlike med »sovražnim govorom« in žaljenjem, grožnjo, poniževanjem, sramotenjem ipd.;
• ni se ukvarjalo z razlikovanjem med »sovražnim govorim« in »napadalnim govorom« ter »napadalnimi besedami«;
• ni se ukvarjalo niti z razlago besed v stavku »lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«, te besede pa, kot sem že omenil, same na sebi pomenijo nekaj drugega in s tem tudi druge in drugačne pravne koncepte.

Namesto da bi sodišče, v štirih letih, uporabilo to pobudo s tem pravnim problemom in vključenimi pravnimi vprašanju, tudi izzivi, za vsebinsko razjasnitev, za konceptualno opredelitev, za pravotvorno stvaritev in za konkretizirano koristen smerokaz rednim sodiščem, kako odločati v teh primerih, je sprejelo sklep, ki ničesar ne razrešuje, na nič ne odgovori, ničesar ne pojasni in je sam na sebi povsem nekoristen ustavnosodni spis.[9]

Sodišče je ob tem celo, morda z nezavedno malomarnostjo, ki pa je absolutno nesprejemljiva, negiralo nekatera stališča in sklepe iz drugih ustavnosodnih odločitev pred leti.[10] Spomnimo samo na odločitev ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-109/10.[11] Šlo je za ustavnopravno vprašanje dopustnosti poimenovanja ceste z imenom »Titova cesta.« Tedaj je sodišče odločilo, da Josip Broz - Tito v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim, zato je vsako oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima je protiustavno. Odločitev je bila sprejeta soglasno. V obrazložitvi je bilo med drugim zapisano:

»Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Josipa Broza - Tita, jugoslovanskega maršala in kasnejšega dosmrtnega predsednika SFRJ. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin." Sklicevalo se je tudi na ustavna načela, zanje pa zapisalo, da » izražajo temeljno ustavnopravno kakovost nove samostojne in neodvisne države,"
ki pomeni tudi »prekinitev z vrednostnim konceptom SFRJ-ja.«

Zato za sodišče takšna »nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta.« In še:

»O protiustavnosti predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, je mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Ker je poimenovanje javnih prostorov oblastno dejanje, to pomeni, da daje oblast tem vrednotam priznanje, jih podpira ali se z njimi poistoveti…«[12]

Ustavno sodišče je pri tem na več mestih posebej poudarilo, da pomeni odločitev zavarovanje temeljnih ustavnih pravic in svoboščin ljudi, ki so bile med zadevnim režimom in zaradi tega režima neposredno ali posredno kršene in prizadete. Prav posebej pa je izpostavilo nujnost zavarovanja »človekovega dostojanstva.«

Prva razlika med obema odločitvama je očitna: pobuda je zadevala javna ravnanja ljudi, posameznikov, citirana ustavnosodna odločba pa namere in ravnanja javne oblasti. A ta razlika postane znatno manjša oziroma se razvodeni, ko primerjavo malo zasukamo: 297. člen in njegova razlaga ter uporaba v pravni in sodni praksi pomeni držo in ravnanje javne oblasti, ki simbole nacizma (in fašizma, pa tudi drugih režimov, ki jih je vključevala v pobudo vključena definicija prepovedanih ravnanj, vključno s citiranimi in priloženimi članki) dovoljuje, če po mnenju organov pregona in sodišča to ne pomeni »ogrožanje ali motenje javnega reda in miru, ali grožnje, zmerjanja ali žalitev«, pri čemer ne vemo, kaj slednje sploh pomeni, kje se začne in kje se konča.

Se vam zdi to prepričljivo in sprejemljivo? Meni nikakor.

Ob koncu velja omeniti še en … recimo »pripetljaj.« Nedavno je Predsednica republike na slavnostni prireditvi v sosednji Italiji izjavila, da »je sedaj Italija nova domovina tamkaj živečih Slovencev.« Domovina, ne država. Kaj je potemtakem zanje Slovenija? Ni mi znano, da bi se kdorkoli ob to javno in kritično »obregnil«. Pa bi se še kako morali »obregniti« – vsi.

Opombe:

[1] Razen ene izjeme. Pred časom sem pisal Ministrstvu za pravosodje (nekdanji ministrici, državnemu sekretarju v njenem kabinetu in na univerzalni e-naslov ministrstva. Priložil sem besedila in predlagal delovni razmislek o spremembi in dopolnitvi 297. člena Kazenskega zakonika RS. Čez nekaj tednov me je državljan obvestil, da ministrstvo organizira strokovni posvet na to temo. Vabila nisem prejel. Z nasmeškom sem spil čaj.

[2] Ob sicer res velikem številu časopisnih člankov, revijalnih člankov, odgovorov v intervjujih in javnih pogovorih, bom naštel le ožji izbor svojih avtorskih del na temo: The future of public communication: A proposal on how “hate speech” could be defined in Europe, v: Javna uprava, 56 (2020) 3-4, str. 29–60; Predlog skupne evropske definicije »sovražnega govora«, v: Pravna praksa, 39 (2020) 35-36, pril., str. ii–viii; Svoboda izražanja in naslavljanje transspolnih oseb, v: Pravnik, 72 (2017) 11-12, str. 763–779; Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem primeru Grims proti Mladini, v: Javna uprava, 52 (2016) 3-4, str. 5–44; Sovražni in napadalni govor – nazaj k doktrinarnim lekcijam vrhovnega sodišča ZDA, v: Pravna praksa, 27 (2008) 4, pril., str. ii–vi; Svoboda vere, govora in tiska, v: Dignitas: revija za človekove pravice, (2000) 5-6, str. 109–183; Common and comprehensive European definition of hate-speech alternative proposal, v: Open Political Science, 3 (2020) 1, str. 213–219; Nova, evropska definicija sovražnega govora?, v: Delo.si, 4. julij 2020; Poenotena evropska definicija »sovražnega govora«, v: 15. dnevi prekrškovnega prava: zbornik. 1. natis. GV Založba, Ljubljana 2020, str. 80–86; Svobodno izražati, kar najbolj žali, šokira ali vznemirja, v: Zbornik Dnevi prekrškovnega prava 2012. 1. natis. GV Založba, Ljubljana 2012, str. 192–208; Svoboda izražanja: komentar 39. člena Ustave Republike Slovenije. 1. natis. GV Založba, Ljubljana 2020, str. 141; komentar 39. člena Ustave RS, v: Matej Avbelj in drugi: Komentar Ustave Republike Slovenije: 1. natis. Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019; Etika politike: esejistični komentar ustave, z novo ustavo. 1. natis. UMco, Ljubljana 2018; Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi. Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK, Ljubljana 2007; Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi. Filozofske, teoretične in praktične refleksije. GV Založba, Ljubljana 2018, str. 73–90.

Tudi ustavnega sodišča prav nič od tega niti malo ni zanimalo.

[3] Če na to temo ali druge teme objavim članek v tujini in v tujem jeziku, prejmem vsaj nekaj komentarjev in mnenj. V tujini pač ne vedo, da se po slovensko tega ne sme početi.

[4] Dostopno na <https://www.us-rs.si/odlocitev/?q=U-I-352%2F20&order=desc&id=121174> (24. 4. 2024).

[5] Ob tem mi je žal, da ločenega mnenja ni spisal tudi sodnik ddr. Jaklič, ki tematiko nedvomno suvereno obvlada.

[6] Za vsak posamezni stavek in odstavek v sklepu, tudi v ločenih mnenjih, bi se lahko spisalo traktat ustavnopravne kritike, a s tem bi predvideni obseg članka znatno presegel.

[7] Na tem mestu gre pojasniti, da je bila ustavnemu sodišču ponujena ustavnopravna definicija »sovražnega govora«, ki je presegala zgolj nacizem in fašizem, podkrepljena pa je bila s številnimi objavljenimi pravoslovnimi viri. Sodišče je vse to ponovno prezrlo. Povsem.

[8] Tega ustavno sodišče tudi sicer ne počne – ne ukvarja se z izdelovanjem standardov, definicij, doktrin … Razlog je očiten, jasen, a ga na tem mestu ne bi ponavljal.

[9] Ne želim in nisem ciničen, še manj sarkastičen, če zapišem, da so tudi po tej odločitvi ustavnega sodišča nacistične in fašistične geste in simboli po pravnem statusu in vrednostnem pomenu izenačene s poljubom v javnosti, z javnim razkazovanjem golega telesa ali njegovih delov, celo z golo kršitvijo javnega reda in miru, ki je po zakonodaji zgolj prekršek.

[10] Je res treba vselej znova poudarjati, da morajo tudi ustavni sodniki in sodnice poznati pretekle odločitve tega sodišča, da jih morajo vselej znova prevpraševati in upoštevati pri odločanju, da jih te pri odločanju zavezujejo, da jih ne smejo preprosto prezreti ali zamolčati, da ne smejo odločiti in odločati drugače samo zato, ker imajo drugačno mnenje ali prepričanje, razen če zanj podrobno utemeljijo prisiljujoče ali najmanj razumne ustavnopravne razloge, s katerimi se analitično in z močjo argumenta opredelijo do katere od preteklih odločitev tega sodišča, in da morajo biti pri svojem odločanju metodološko in konceptualno koherentni? Očitno je treba še naprej početi tudi to, čeprav gre pri tem za ustavnosodno slovnico.

[11] Dostopno na … Ne. Zanimivo. Odločba ni objavljena na spletišču sodišča.

[12] In še: »Ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu - Titu, kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki. Zato ni pomembno, kaj so mestne oblasti želele doseči z uvedbo Titove ceste oziroma katere cilje so zasledovale, pomembno je, da je izpodbijani Odlok mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu […] Ne samo žrtve ali nasprotniki prejšnjega režima, temveč tudi druga javnost lahko takšno ravnanje oblasti razume kot novooblikovano podporo nekdanjemu komunističnemu režimu.«