TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbam zoper odločitev o zahtevku po tožbi se ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba prvega tožnika in pritožba toženke zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi se zavrneta in se delna sodba sodišča prve stopnje v točkah IV in V izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Stališče, da je t. i. informativni dokaz prepovedan, je sicer pravilno, vendar pri konkretno predlaganem dokazu ne gre za tak dokaz. Tožnika sta namreč višino stroška v klimatsko napravo konkretizirala. Te trditve za izvedbo dokaza z izvedencem zadostujejo.

Drži sicer pritožbena navedba toženke, da sama določilo razume drugače kot tožnika in je v tej smeri tudi podala določene navedbe, a to za zaključek, da je določilo v smislu razlagalnih pravil, ki jih določa 82. člen OZ, sporno in ga je treba razlagati po metodi, ki jo določa drugi odstavek iste določbe, ne zadošča. Pogodbena določba, ki je jasna, objektivno enopomenska, ni sporna. In taka je tudi konkretna pogodbena določba. Zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo jasno in ni sporno, je zato pravilen.

Toženka spregleda, da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da tožnika v prostorih vzpostavita stanje kot je bilo ob prevzemu (z izjemo predelav, ki bi povzročile nesorazmerne stroške). To pa ne pomeni nič drugega kot to, da se je toženka koristim od vlaganj, ki sta jih izvedla tožnika, odpovedala. Navedbe o tem, da je bil vložek tožnikov ob deložaciji uničen, zato za presojo zahtevka po tožbi niso odločilne. Stanje prostorov po deložaciji je relevantno le za presojo zahtevka po nasprotni tožbi in je bilo, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tudi upoštevano. Stroške, ki so potrebni za vzpostavitev starega stanja, je namreč izvedenec izračunal ob upoštevanju stanja, ki ga je ugotovil ob ogledu.

Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost uporabljene cenovne osnove, saj se vrednost morebiti neamortiziranega dela vlaganj izračunava na čas, ko sta tožnika poslovne prostore nehala uporabljati. Ne more pa v tej fazi postopka pritrditi uporabljeni metodi amortizacije, saj ni jasno, ali gre pri tem za uveljavljena pravila stroke in kakšna ali pa morda za osebno presojo izvedenca.

Tožnika nista bila tožena na solidarno plačilo. Ker se solidarnost ne domneva, bi morala biti kot taka izrecno opredeljena v zahtevku. Ker ni bila, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.

Večosebne deljive obveznosti (denarna terjatev je deljiva) so solidarne samo, če tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki. V konkretnem primeru s pogodbo ni bila dogovorjena. Pogodba o denarnem zahtevku, ki ga je postavila toženka, ker ji tožnika nista izročila prostorov v stanju kot sta jih prejela, sploh ne govori. Do zaključka o solidarnosti pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče priti niti z uporabo določb OZ o poroštvu ter o pristopu k dolgu, saj druga tožnica ni porok, niti ni bila med strankami v zvezi z vtoževano terjatvijo sklenjena pogodba o pristopu k dolgu.