TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Predmete, ki jih zasežejo organi za notranje zadeve v predhodnem
postopku in niso bili izročeni v hrambo sodišču, so po ustavitvi
postopka dolžni vrniti obdolžencu organi za notranje zadeve, ne pa
sodišče.

Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve smejo po 4.
odstavku 211. člena ZKP zaseči predmete, ki se morajo po kazenskem
zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku:
1. kot operativno tehnično opravilo po 151. členu ZKP,
2. kot nujno preiskovalno dejanje po 154. členu ZKP,
3. kadar izvršujejo nalog sodišča.
O zaseženih predmetih se, če je zaseg le posledica hišne ali osebne
preiskave, izda potrdilo, če pa se opravi kot samostojno dejanje, je
treba o zasegu sestaviti zapisnik.
Zasežene predmete organi za notranje zadeve skupaj z ovadbo pošljejo
javnemu tožilcu (6. odstavek 151. člena ZKP). Če javni tožilec zavrže
ovadbo, vrne predmete tistemu, ki so mu bili zaseženi, če pa vloži
zahtevo za preiskavo, zasežene predmete pošlje preiskovalnemu sodniku
(5. odstavek 158. člena ZKP). Če se nato kazenski postopek ustavi in
ni razlogov, da se predmeti, ki so bili zaseženi med kazenskim
postopkom, vzamejo po 500. členu ZKP, se vrnejo lastniku oziroma
imetniku (215. člen ZKP). V zvezi s slednjim pa se je pojavilo
vprašanje, kdo je v primeru ustavitve postopka dolžan vrniti zasežene
predmete, ki so jih v predhodnem postopku zasegli organi za notranje
zadeve in ki jih niso izročili v hrambo sodišču. V odgovoru na to
vprašanje je treba najprej opozoriti, da se mora zaseg predmetov
omejiti le na:
- predmete, ki se po kazenskem zakonu morajo vzeti,
- predmete, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku.
Ocena o tem, ali gre za predmet, ki utegne biti dokazilo v kazenskem
postopku, je sicer res v rokah organa, ki vodi postopek, vendar se
mora pri njej omejiti le na predmete, ki v resnico so, ne pa zasegati
vsevprek, tudi predmete, ki niso v nobeni zvezi s kazenskim
postopkom. S skrbnejšo oceno, kaj utegne biti dokazilo v kazenskem
postopku, pa se zmanjšuje tudi kasnejša potreba, da se po nepotrebnem
vzeti predmeti vračajo lastniku oziroma imetniku, v precejšnji meri
pa odpadejo tako tudi problemi, ki so s tem vračanjem povezani.
Po določbi 1. odstavka 113. člena ZKP se stvari, ki nedvomno
pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz v kazenskem
postopku, izročijo oškodovancu še pred koncem postopka, kar stori
organ, ki opravlja procesno dejanje, torej (poleg sodišča) tudi organ
za notranje zadeve. Če se s tem strinja obdolženec, je to treba
vnesti v zapisnik, stvar pa kratkim potom izročiti oškodovancu,
seveda proti pisnem potrdilu o prevzemu. Tako bo že iz spisa
razvidno, da predmet ni več zasežen ter da ni več v hrambi sodišča.
Na to bi moralo sodišče in poprej že javni tožilec paziti že ob
prejemu zaseženih predmetov: javni tožilec, ko sprejme ovadbo oziroma
sodišče, ko sprejme zahtevo za preiskavo.
Ne glede na doslej povedano pa se utegne zgoditi to, na kar opozarja
sodišče, ki je sprožilo obravnavano vprašanje, da namreč zaseženih
predmetov tedaj, ko se kazenski postopek ustavi, ni v hrambi sodišča,
ker mu iz različnih razlogov niti niso bili poslani. Jasno je, da jih
je mogoče zahtevati le od tistega organa, ki jih je zasegel in jih ni
poslal naprej javnemu tožilcu oziroma sodišču. Tisti, ki ima zavoljo
tega škodo, pa ima pravico po 248. členu Ustave Republike Slovenije
zahtevati povračilo od pristojne družbeno politične skupnosti, to je
od Republike Slovenije oziroma neposredno od tistega, ki je
povzročil škodo, o čemer vsebuje natančnejše določbe Zakon o
notranjih zadevah (Uradni list RS št. 28/80 - 27/89) v zvezi z
Zakonom o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine
Republike Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list
RS št. 24/79 - 18/88).