TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 113/2000 z dne 8. 6. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 181/2000 z dne 5. 5. 2000 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. K 36/2000 z dne 20. 4. 2000 je bila kršena pritožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Že iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave) izhaja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Iz povedanega torej izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna. Ker izpodbijani prvostopenjski sklep nima določno navedenih razlogov za utemeljitev obstoja ponovitvene nevarnosti, je bila z njim pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ker se Višje sodišče v postopku odločanja o pritožbi ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb, je bila pritožniku z njim kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ker ugotovljenih kršitev, storjenih s prvostopenjskim in z drugostopenjskim sklepom ni odpravilo Vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, kjer jih je pritožnik tudi uveljavljal, je tudi samo kršilo navedeno ustavno pravico.