TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Sodišče dokaznega postopka v obravnavni zadevi ni izvedlo, zato kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo storiti.

Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, ni storilo (smiselno očitane) kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, izvajanje dokazov ni bilo potrebno.

Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti bi morala tudi, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Tega ni storila.

Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica, ob upoštevanju toženčevih ugovorov (ničnost, neizpolnitev), s povzetimi trditvami ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi zaradi presoje, ali je svojo obveznost izpolnila, morala natančno opredeliti vsebino pogodbe, ki je bila sklenjena in pri tem konkretizirati, kaj vse se je zavezala opraviti in za kakšno plačilo; nato pa navesti tudi to, kdaj in na kakšen način je to opravila. Ker tožnica ni konkretizirala, katere storitve naj bi po pogodbi opravila za toženca, tudi ni mogoča presoja, ali je tožnica res nastopala le kot svetovalka (kot je trdila) ali pa je opravljala dejavnost bančnega posredovanja (kot je trdil toženec). Gre za dve po obsegu in vsebini različni storitvi, ki obe na koncu lahko pripeljeta do sklenitve kreditne pogodbe, so pa za njuno izvajanje določeni različni zakonski pogoji. Ker predloženi oziroma predlagani dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, sklicevanje pritožnice na predloženo pogodbo in tisto, kar naj bi ob zaslišanju povedali priči, na zaključek o nesklepčnosti tožbe, ne more vplivati.