TFL Vsebine / TFLGlasnik

V obrazložitvah sklepov o zavrženju zahtev za varstvo zakonitosti[3] se je Vrhovno sodišče sklicevalo na svojo ustaljeno prakso, po kateri je odločanje o tem, ali vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, v celoti prepuščeno Vrhovnemu sodišču, ki v primeru, če pogoji iz 367.a člena ZPP po njegovi presoji niso izpolnjeni, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. Svojo odločitev o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti je praviloma oprlo na 374. oziroma na 377. člen ZPP, ki dajeta pravno podlago za zavrženje izrednega pravnega sredstva, če niso izpolnjene procesne predpostavke za njegovo vložitev.[4]

Ustava Republike Slovenije[5] umešča državno tožilstvo v IV. poglavje o državni ureditvi. Državne tožilce neposredno pooblašča, da vlagajo in zastopajo kazenske obtožbe ter izvršujejo druge, z zakonom določene pristojnosti (prvi odstavek 135. člen Ustave RS). Pristojnosti državnih tožilcev ureja 19. člen Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1).[6] Poleg pristojnosti, ki jih imajo državni tožilci v okviru svoje temeljne funkcije kazenskega pregona in v zadevah prekrškov (prvi in drugi odstavek 19. člena ZDT-1), imajo tudi z zakonom določene pristojnosti v civilnih, upravnih in drugih sodnih postopkih, če tako določa zakon (tretji odstavek 19. člena ZDT-1).

Državni tožilci morajo svoje pristojnosti izvrševati v skladu z namenom, za katerega jim je dano pooblastilo, to pa je nepristransko varovanje ustavnosti in zakonitosti, načel pravne države ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (7. člena ZDT-1). Varovanje teh vrednot je po enotnem stališču pravne teorije[7] in sodne prakse[8] temeljno vodilo državnemu tožilcu za njegovo ukrepanje.

Temeljna pristojnost, ki jo imajo državni tožilci na področjih zunaj kaznovalnega prava, je vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodne odločbe kot eno glavnih izrednih pravnih sredstev v javnem interesu.[9] Pravno podlago za vložitev tega pravnega sredstva v pravdnem postopku dajejo posebne določbe 385. do 391. člena ZPP, ki se na podlagi napotitvenih določb smiselno ali podrejeno uporabljajo tudi v posebnih civilnih in drugih postopkih ter upravnem sporu.[10]

Državno tožilstvo ima v določbi prvega odstavka 385. člena ZPP zakonsko pooblastilo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo sodišča. Gre za izredno pravno sredstvo v javnem interesu, katerega namen je zagotavljanje enakosti pred zakonom, pravne predvidljivosti in pravne varnosti. Zahteva državnega tožilca kot intervenienta v javnem interesu zato ne nadomešča revizije stranke, niti je ne izključuje, temveč jo dopolnjuje. Kadar je vložena zaradi zagotavljanja enotnosti sodne prakse in razvoja prava, jo lahko državno tožilstvo vloži le pod enakimi pogoji, pod katerimi lahko Vrhovno sodišče dopusti revizijo stranke. Ti pogoji so predpisani v prvem odstavku 367.a člena ZPP. Zapisani so v obliki generalne klavzule objektivne pomembnosti pravnega vprašanja za pravni red kot celoto kot edinega merila za dostop do Vrhovnega sodišča. Na podlagi navedenih meril odloča o dopustitvi revizije stranke Vrhovno sodišče v ožji sestavi treh sodnikov, o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa državni tožilec v državnotožilskem preizkusu. Tako Vrhovno sodišče kot tudi državno tožilstvo torej v okviru svojih javnih pooblastil opravita predhodni postopek, v katerem ocenita, ali je podan javni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva, o katerem nato odloča senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča.

Zakonsko pooblastilo državnemu tožilcu, da kot varuh javnega interesa odloča o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti po merilih iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, daje državnemu tožilcu drugačen položaj, kot ga ima stranka konkretnega sodnega postopka. Pri izvrševanju te svoje javne funkcije ima položaj priviligiranega vlagatelja. Javni interes za njegovo intervencijo se zato z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti predpostavlja.

Pogojev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, ki so predpisani v obliki pravnega standarda pomembnosti pravnega vprašanja, ni mogoče enačiti s formalnimi predpostavkami za dopustnost pravnega sredstva iz 374. člena ZPP, tudi ne s predpostavko pravnega (pravovarstvenega) interesa državnega tožilca za izid konkretnega postopka, ki je po uveljavljeni sodni praksi v tem, da doseže bodisi razveljavitev ali spremembo sodne odločbe sodišč nižjih stopenj oziroma ugotovitev kršitve zakona.

Pravočasno vložena in popolna zahteva za varstvo zakonitosti, ki obrazloženo in konkretizirano zatrjuje obstoj pogojev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ter izkazuje pravovarstveni interes za izid konkretnega postopka, izpolnjuje vse procesne predpostavke iz 374. člena ZPP za vsebinsko obravnavanje po določbah 378., 379. in 380. člena ZPP, ki se v postopku obravnavanja zahteve za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo. Vrhovno sodišče zato nima pravne podlage, da ob izpolnjenih procesnih predpostavkah državnemu tožilcu kot upravičenemu vlagatelju in varuhu javnega interesa odreče vsebinsko presojo zahteve za varstvo zakonitosti in jo zavrže z obrazložitvijo, da v njej izpostavljeno pravno vprašanje ni objektivno pomembno za pravni red kot celoto.

Opombe:

[1] Besedilo je pripravljeno na podlagi daljšega strokovnega prispevka Barbara Knol Drobnič: Zahteva za varstvo zakonitosti kot del sistema izrednih pravnih sredstev v sodnih postopkih zunaj kaznovalnega prava, v: Pravnik, št. 11-12/2022.

[2] Uradni list RS, št. 26/99, objavljen dne 15. aprila 1999, veljaven od 14. julija 1999 dalje s spremembami in dopolnitvami, vključno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 10/17 z dne 27. februarja 2017, veljavnim od 14. marca 2017 in z začetkom uporabe 14. septembra 2017 (novela ZPP-E).

[3] Primerjajte sklepe VSRS opr. št. II Ips 102/2021, III Ips 36/2021, II Ips 30/2021, II Ips 68/2019, II Ips 2/2019, III Ips 16/2018, II Ips 310/2017, II Ips 284/2017, II Ips 275/2017, II Ips 182/2017, II Ips 35/2017, II Ips 2/2017, II Ips 164/2016, II Ips 138/2016, II Ips 175/2015, III Ips 77/2015, II Ips 343/2014, III Ips 76/2014.

[4] Če pravno sredstvo ni pravočasno, popolno ali dovoljeno.

[5] Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami.

[6] Uradni list RS, št. 58/11 s spremembami in dopolnitvami.

[7] Jože Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ. Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana 1961, str. 528 in 529; Lojze Ude: Civilno procesno pravo. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 343; Lojze Ude: Reforma revizije in zahteve za varstvo zakonitosti, v: Podjetje in delo, 33 (2007) 6-7, str. 1078–1086, tč. 2; Nina Betetto: Krepitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s poudarkom na noveli ZPP-E, v: Pravosodni bilten, (2018) 3, str. 16, tretji odstavek; z nekaterimi zadržki tudi Aleš Galič: O protipravnosti ureditve zahteve za varstvo zakonitosti v pravdnem postopku, v: Pravni letopis, 2020, str. 9, tč. 5, kadar zahteva za varstvo zakonitosti presega interes strank konkretnega (pravdnega) postopka in je v skladu s tako imenovano javno funkcijo Vrhovnega sodišča.

[8] Glej Skupna poročila Državnega tožilstva RS oziroma Vrhovnega državnega tožilstva od leta 1992 dalje, poglavja o civilnih in upravnih državnotožilskih pristojnostih.

[9] Po načelu prirejenosti tožilstev s sodišči jo izvršujejo vrhovni državni tožilci (21. člen ZDT-1).

[10] V postopkih izvršbe in zavarovanja (Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), v postopkih zaradi insolventnosti (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), v nepravdnih postopkih (Zakon o nepravdnem postopku – ZNP-1), v zapuščinskih zadevah (Zakon o dedovanju – ZD), v zemljiškoknjižnih postopkih (Zakon o zemljiški knjigi – ZZK-1), v postopkih vzpostavitve etažne lastnine in določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi (Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča – ZVEtL-1), v postopkih vpisa v sodni register (Zakon o sodnem registru – ZSReg), v postopkih za priznanje in izvršitev tujih sodnih in arbitražnih odločb (Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP), v postopkih zavarovanja in odvzema premoženja nezakonitega izvora (Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora – ZOPNI in na upravnem področju – ZUS-1. Glej tudi Skupno letno poročilo Vrhovnega državnega tožilstva o delu državnih tožilstev za leto 2022, str. 173, tč. 9.1.1.