TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe (druga odstavka I. in II., III. in IV. točka izreka) in izpodbijana 2. točka izreka sklepa se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (prva odstavka I. in II. točke izreka) sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Toženka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča o protipravnosti poligrafskega testiranja tožnic. V skladu z deseto alinejo prvega odstavka 33. člena ZNPPol predstavlja izvedba poligrafskega postopka policijsko pooblastilo. Tovrstnega pooblastila delodajalec nima, saj je v 46. členu ZDR-1 predpisana delodajalčeva obveznost, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost ter upošteva in ščiti delavčevo zasebnost. Poleg tega poligrafski postopek z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnic in drugih podatkov osebne narave ni potreben zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, kot je določeno v 48. členu ZDR-1. Opisano ravnanje toženke tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev zakonskih obveznosti varovanja osebnosti tožnic in varstva njunih osebnih podatkov na delovnem mestu.

Zmotno je mnenje toženke, da izpovedi tožnic ne moreta biti zadostna podlaga za priznanje nepremoženjske škode. Za dokazovanje psihičnega neugodja je izpovedba oškodovank po naravi stvari najbolj logičen in tudi primeren dokaz. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama tožnic in ne pričam. Pritožbeno sodišče ob tem ne pritrjuje pritožbeni navedbi, da bi bili tožnici upravičeni do odškodnine, le če bi se znaki prizadetosti kazali tudi navzven. Četudi priče (poligrafist in sodelavke) teh niso potrdile, to ne pomeni, da psihičnega neugodja tožnic sploh ni bilo.