TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Dokazno breme glede odpovedi najemne pogodbe je prvostopenjsko sodišče pravilno naložilo toženi stranki, ki se je nanjo sklicevala. V nasprotju s pritožbenim razlogovanjem tožeče stranke je bila torej tožena stranka tista, ki je skladno s svojimi ugovornimi navedbami v konkretnem gospodarskem sporu morala dokazati, da je tožeča stranka odpoved prejela in ne tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati dejstvo, da ji odpoved ni bila vročena.

V izkazu dejstev, da sporno elektronsko sporočilo obstaja, da je bilo poslano tožeči stranki na pravilen naslov in tudi da iz predložene zaslonske slike ne izhaja kakšno avtomatsko generirano elektronsko sporočilo o tem, da elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 tožeči stranki na naslov info@... ni bilo dostavljeno, pa je glede na običajno delovanje elektronske pošte konzumirano tudi dejstvo prejema. V dokaz nasprotnega, tj. da omenjenega elektronskega sporočila ni prejela, tožeča stranka namreč ni zatrjevala in dokazovala, da naslov, na katerega ji je bilo poslano, ne obstaja, da ni pravilen ali pa kakšno drugo okoliščino, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je bilo pošiljanje oziroma prejemanje elektronske pošte v kritičnem času onemogočeno (npr. začasne tehnične težave).

Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t. i. protispisnost, je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je torej napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, tako da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza. V primeru, ko protislovje ni posledica prenosa podatkov iz spisa v sodbo, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, ampak eventuelno za zmotno dokazno oceno.

Stranka pogodbo odpove z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da želi prenehanje zakupnega razmerja. Če ni določeno drugače, za odpoved zadošča izjava v kakršnikoli obliki. Volja doseči prenehanje zakupne (oziroma najemne) pogodbe je lahko izjavljena tudi s konkludentnimi dejanji. Tako se za odpoved pogodbe šteje zahteva zakupodajalca, da naj mu zakupnik vrne zakupljeno stvar. Z enakim sklepanjem bi lahko šteli za izkaz odpovedi, če zakupnik sam od sebe vrne stvar zakupodajalcu. Ne moremo pa šteti za znak odpovedi prenehanje plačevanja zakupnine.

Za sodbo presenečenja ne gre takrat, ko je stranka presenečena zato, ker je sodišče odločilo drugače kot je sama dejansko pričakovala oziroma je sodišče svojo odločitev oprlo na presojo, s katero se stranka ne strinja. Sodba presenečenja je izraz kršitve pravice do izjave, ko sodišče ne razkrije svojega pravnega stališča in strankam s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavijo tj. navajajo dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.