TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da glasi:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 6.409,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer

- od zneska 283,30 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila

- od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2014 dalje do plačila;

- v III. točki izreka se stroškovna odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 447,58 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti je v skladu z zadnjo sodno prakso VS RS II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 utemeljena. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženka pa je za celotno vtoževano obdobje plačala le 273,63 EUR, bi toženka morala vedeti, da pravica nanjo ni bila prenesena in da toženka za uporabo del iz tožnikovega repertoarja ni imela podlage. Izpostavljena okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Tudi okoliščina, ki jo v odgovoru na tožbo izpostavlja toženka, in sicer, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, ne pomeni, da je mogoče izključno krivdo za zastoj tega postopka pripisati tožniku. Glede na to, da je toženka nedobroverna pridobiteljica koristi, tožniku na podlagi določila 193. člena OZ zakonske zamudne obresti dolguje od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe.