TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1).

Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in ga je treba razlagati tako, kot se glasi. Bistvo patentne zaščite po prvem patentnem zahtevku je na namen vezana zaščita navedene zdravilne učinkovine, to je uporaba zdravilne učinkovine za proizvodnjo zdravila za zdravljenje navedene bolezni. Predmet zaščite po tem zahtevku je torej uporaba učinkovine za proizvodnjo zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline.

Zaščita uporabe določene snovi za proizvodnjo zdravila za določeno bolezen je omejena s funkcijo namenske uporabe učinkovine. Razlaga obsega patentne zaščite, kot jo v zvezi z nastajanjem navedene snovi v fazi kristalizacije zatrjuje tožeča stranka, je glede na navedeno preširoka. Kristali z zaščiteno optično čistoto, ki nastanejo v začetni fazi kristalizacije in naj bi bili prisotni v zdravilni učinkovini, ki je ločena oziroma izdelana na koncu kristalizacije ter posledično v zdravilih tožene stranke, niso vmesni proizvod v proizvodnem procesu zdravilne učinkovine, kot to zmotno navajata pritožnici. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno, to je, da učinkovina, ki jo začnejo pri toženi stranki ločevati oziroma proizvajati po 33. uri kristalizacije nima zaščitene optične čistote. Pod pojmom izdelava je izvedenec pravilno razumel proizvodni postopek, ki se konča z izdelkom z določeno sestavo in lastnostmi. Na tej podlagi je ugotovil, da proizvod z zaščiteno optično čistoto v proizvodnem procesu tožene stranke ne nastane (druga alineja točke 5. dopolnitve izvedenskega mnenja, priloga C 46). Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v fazi kristalizacije kot vmesni produkt nastaja zaščitena učinkovina.

Navedeno pojmovanje neposrednosti je skladno citirani določbi ZIL-1. Za vmesni produkt, ki je nastal po zaščitenem postopku bi šlo le v primeru, če bi bila učinkovina z zaščiteno čistoto proizvedena s sklenitvijo koraka (faze) kristalizacije kot neposredni proizvod postopka. V obravnavanem primeru pa je izvedenec brez dvoma ugotovil, da magnezijeva sol, ki je bila proizvedena ob koncu kristalizacije, ko se je začelo z ločevanjem, ni imela oziroma ohranila karakterističnih lastnosti, ki so zaščitene, ampak se je z naknadno obdelavo do konca kristalizacije, ko je bila učinkovina ločena, čistota učinkovine zmanjšala pod zaščiteno. Vmesno stanje v postopku kristalizacije oziroma zgolj njen začetek, ne pomeni proizvodne faze oziroma proizvodnega koraka, v katerem bi nastal vmesni proizvod v postopku proizvodnje zdravila. Zato je odgovor na vprašanje, ali je sol z zaščiteno čistoto nastala oziroma bila proizvedena v proizvodnem procesu tožene stranke kot vmesni produkt, negativen.