TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne v delu, ki se nanaša na del I. točke izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-4731/2019-7(10-510-10) z dne 7. 2. 2020, in sicer na znesek davka na dodano vrednost 2.524,60 EUR ter temu ustrezni del pripadajočih obresti, ter na temu ustrezni del II. točke izreka.

II. V ostalem se tožbi ugodi ter se v ostalem odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-4731/2019-7(10-510-10) z dne 7. 2. 2020 odpravi in se zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Vendar pa, glede na to, da se tožniku davek nalaga, ker bi moral ob prodaji vozila kupcu na podlagi izdanega računa obračunati DDV po splošni shemi, tj. po stopnji 22 %, bi bil davčni organ moral najprej jasno ugotoviti, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik tisti, ki je zadevno vozilo prodal kupcu. Teh ugotovitev pa v izpodbijani odločbi niti v drugostopenjski odločbi ni. Glede tretjega in četrtega avtomobila pa se z izpodbijano odločbo kot subjekt, ki je avtomobila kupil od nemških prodajalcev, prepozna tožnika kot samostojnega podjetnika in prezre tožnika kot fizično osebo. V izpodbijani odločbi podlaga za takšen zaključek ni jasno opredeljena, tj. ni jasno, ali se tožniku očita obstoj subjektivnega elementa ali pa uporaba navideznih poslov oz. zloraba drugih predpisov ali kaj tretjega. V izpodbijani odločbi se navaja zgolj, da tožnik lahko preprodajo vozil opravlja le v okviru registrirane dejavnosti in ne kot fizična oseba, sicer bi šlo za delo na črno. Toženka podaja le pavšalne očitke o delu na črno ter le pavšalno citira zakonske določbe. Ta pomanjkljivost ni bila odpravljena niti z odločbo drugostopenjskega davčnega organa.