TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 56. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 - uradno prečiščeno besedilo) je bil v neskladju z Ustavo. Četrti odstavek 56. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 66/09 - uradno prečiščeno besedilo in 22/10) se razveljavi v delu, ki se nanaša na pogoje in postopek odločanja o razrešitvi dolžnosti varovanja tajnosti podatkov v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem delavca policije v kazenskem postopku. Do drugačne zakonske ureditve minister, pristojen za notranje zadeve, razreši delavca policije dolžnosti varovanja tajnosti podatka iz prvega odstavka 56. člena Zakona o policiji. Če minister meni, da obstajajo razlogi, iz katerih delavca policije deloma ali v celoti ni mogoče razrešiti dolžnosti varovanja tajnosti podatka, s tem in z razlogi za takšno mnenje najkasneje v roku osmih dni po prejemu zahteve seznani predsednika pristojnega višjega sodišča. Predsednik višjega sodišča lahko po vpogledu v kazenski spis in po vpogledu v zaupni podatek, za katerega minister meni, da ga ni mogoče razkriti, odredi, da se zaupni podatek razkrije, ter določi tudi obseg in pogoje njegovega razkritja ter morebitno uporabo zaščitnih ukrepov ob pogojih in na način, kot izhajajo iz 34. do 36. točke obrazložitve te odločbe. Policija mora predsedniku višjega sodišča omogočiti, da se seznani z zaupnim podatkom, ki je predmet zahteve sodišča.

Določba Zakona o policiji, po kateri je razkritje nekaterih podatkov, ki so nujni za obrambo v kazenskem postopku, odvisno od diskrecijske odločitve ministra za notranje zadeve, je v neskladju z obdolženčevo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja vsakemu, da o obtožbah proti njemu odloča neodvisno in nepristransko sodišče, ne pa izvršilna oblast. Nerazkritje podatkov, ki zadevajo delo policije, zasleduje ustavno dopustne cilje, kot so npr. varnost države in zaščita posameznika pred posegi v njegovo življenje ali telo ter varstvo taktike in metod policijskega dela. Za doseganje teh ciljev je dopustno poseči v obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, ki upošteva enakost orožij v kazenskem postopku in zagotavlja, da organi pregona obrambi razkrijejo dokaze, ki jih posedujejo zoper ali v korist obdolžene osebe. Varovanje tajnosti virov in tajnih policijskih sodelavcev ter njihovo prikritje obrambi je primeren ukrep za zavarovanje ustavno dopustnega cilja. Vendar je ta ukrep nujen in sorazmeren le, če je podana resna nevarnost za življenje ali telo priče ali če obstajajo tehtni razlogi v javnem interesu in je hkrati zagotovljena možnost zaslišanja te priče ob uporabi zaščitnih ukrepov. Dolžnost državnih organov, ki skrbijo za učinkovitost pregona, je, da ocenijo nevarnosti, ki bi sledile razkritju zaupnih podatkov. Dolžnost sodišča, ki mora zagotoviti pošten postopek zoper obdolženca, je, da se odloči za ukrep, ki se ob tehtanju ustavno varovanih vrednot izkaže za najblažji ukrep z vidika poseganja v obdolženčevo pravico do obrambe. Potrebno je skrbno tehtanje razlogov javnega interesa in/ali osebne varnosti posameznika s pravico obdolženca do obrambe. Ali se ob ustreznem tehtanju izkaže, da je razkritje utemeljeno, je odvisno od okoliščin posameznega primera, upoštevajoč kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, možne načine obrambe, pomen pričanja in druge pomembne elemente. O tem lahko v vsakem posamičnem primeru presodi le neodvisno in nepristransko sodišče. Zato je zakonska ureditev, ki to odločitev pridrži ministru za notranje zadeve, ne le neskladna s pravico do sodnega varstva, ampak tudi nedopustno posega v obdolženčevo pravico do obrambe.