TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob reševanju pritožbe obdolženčeve zagovornice se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se poslej obdolžencu na podlagi člena 57 KZ-1 izreče pogojna obsodba, v okviru katere se mu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 določi zaporna kazen dva (2) meseca, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu lahko pogojna obsodba prekliče.

II. Sicer pa se pritožba obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbeno preigravanje o (ne)običajnih reakcijah posameznikov v različnih situacijah pa je hipotetično in pomeni le golo ponavljanje siceršnjih zagovornih navedb, na katere pa je izčrpno odgovorilo že prvo sodišče, pritožba pa skuša ponovno s posameznimi izseki iz izvedenskega mnenja izvedenke sodne medicine prepričati v nasprotno, s čemer pa se giblje izključno v polju drugačne dokazne presoje izvedenih dokazov, ki pa je po prepričanju prvega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna. S pritožbeno navedbo, da pa je obdolženec ravnal instiktivno, ker se je skušal braniti pred oškodovancem, pa pritožba ne le, da na ta način prihaja sama s seboj v nasprotje s prvotnim zatrjevanjem, da je šlo le za nastavitev komolca, v katerega se naj bi zaletel sam oškodovanec, temveč tudi neuspešno napada sicer prepričljive razloge o obdolženčevi krivdi, ki jih je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo v točkah 16 do 17) izpodbijane sodbe in katerim ni očitati pomanjkljivosti, ki jih pritožba izpostavlja.