TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Izvršilno sodišče je pri izterjavi denarne kazni po uradni dolžnosti na višino denarne kazni izrečene s sklepom, ki predstavlja izvršilni naslov, vezano in ne more presojati njene pravilnosti in zakonitosti.

Izdani sklep tudi neutemeljeno ne posega v dolžničino z Ustavo RS zagotovljeno pravico do stanovanja in lastninsko pravico. Podano je sorazmerje med izvršilnim sredstvom in zneskom, ki se izterjuje (10.000,00 EUR), dolžnica pa je bila v sklepu o izvršbi tudi poučena, da lahko predlaga naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali opravi izvršbo na drugo nepremičnino in se tega sredstva ni poslužila. Prav tako pa višje sodišče ocenjuje, da je izvršba na nepremičnino tudi sorazmerna z zasledovanim ciljem predmetnega izvršilnega postopka. Z izterjavo denarne kazni v predmetnem postopku se namreč želi doseči vplivanje na dolžničino voljo, da bo izpolnila svojo obveznost iz izvršilnega naslova, to je omogočila stike otroka z očetom. S tem se zagotavlja temeljna otrokova pravica in varujejo njegove koristi, ki jih je sodišče ugotovilo s tem, ko je dovolilo sodno poravnavo.

Vložena ustavna pritožba ne predstavlja izrednega pravnega sredstva v smislu 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ.