TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Za presojo, ali obdolženčeva fotografija in dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi fotografije, predstavljajo nedovoljen dokaz, je treba ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru sploh prišlo do posega v obdolženčevo informacijsko zasebnost in ali je bil poseg v skladu z načelom sorazmernosti. Tako obdolženčeva fotografija, ki naj bi bila po trditvah zagovornice pridobljena iz policijskih evidenc, ne predstavlja dokaza, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, odločanje o nedovoljenosti tega dokaza in dokazov, ki so bili pridobljeni na njegovi podlagi, pa je pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku.

Kot je obrazložilo višje sodišče (točka 40 obrazložitve sklepa višjega sodišča), je zunajobravnavni senat v uvodu sklepa z dne 12. 5. 2017 navedel napačno številko obtožnice in predloga za podaljšanje pripora, na podlagi katerega je obdolžencem podaljšal pripor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila v obravnavani zadevi vložena le obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora s številko Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017, ki je bila vročena obdolžencem in njihovim zagovornikom. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat obdolžencem pripor podaljšal na podlagi edinega predloga za podaljšanje pripora, vloženega v obravnavani zadevi, to je predlog v obtožnici št. Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017. Napaka v uvodu sklepa zunajobravnavnega senata predstavlja očitno pisno pomoto, ki ob upoštevanju, da je bil obdolženčevemu zagovorniku (v obravnavani zadevi edini) predlog za podaljšanje pripora vročen in da je zagovornik nanj odgovoril, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.

Zagovornikove navedbe glede nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena URS je potrebno poudariti, da je odločanje o odreditvi in podaljšanju pripora vedno individualizirano in mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca (oziroma posameznih soobdolžencev). Primerjava soobdolžencev zgolj z vidika njihove (pred)kaznovanosti, brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in vloge soobdolžencev v njem ter celote subjektivnih okoliščin vsakega posameznega soobdolženca, ne zadostuje za zaključek, da se jih mora pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora enako oziroma podobno obravnavati. Višje sodišče se je opredelilo do zagovornikovih navedb in (med drugim) obrazložilo, da je izbira ukrepa vezana na presojo individualnih okoliščin vsakega obdolženca (točka 38 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Iz vsebine zagovornikovih navedb je tako razvidno, da s primerjavo dejanskih okoliščin med soobdolženci utemeljuje odreditev hišnega pripora za soobdolženega M. N., s čimer pod videzom kršitve ustavnih pravic po 14. in 22. členu URS uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.