TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), pritrjuje tudi sodišče. Tožnik pa ima možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku, ali predloži kak drug dokaz, da nima namena zapustiti Slovenije do konca azilnega postopka, s čimer lahko prispeva k morebitni odpravi izrečenega ukrepa.

Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti.