TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
1) Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki je odločilna za dovoljenost revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP), se v
premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu (izraženem v ulomku ali odstotkih) od ocenjene ali določene (drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP) vrednosti spornega predmeta.

2) To velja tudi v primeru, ko je revizijo vložil le eden (ali nekateri) izmed tožencev, zoper katere je tožnik vložil tožbo z nedenarnim tožbenim zahtevkom, ki je imel glede vseh tožencev isto podlago (na primer v sporu o tožnikovem solastninskem deležu na nepremičnini).

Obrazložitev:

K 1. točki, iz obrazložitve sklepa opr.št. II Ips 618/2001.

S tožbo je tožnica zahtevala, naj se ugotovi, da sestavljata skupno premoženje pravnih strank nepremičnini v k.o. A v obsegu 10/24 ter počitniška hišica v k.o. B v celoti, ter da se določi njen delež pri obeh nepremičninah do ene polovice, kar pomeni pri nepremičnini delež do 5/24 (celotnega dela skupnega premoženja 10/24). Vrednost spora je tožnica ocenila na 2.100.000 SIT. Toženec po podatkih spisa tej oceni vrednosti ni ugovarjal.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj skupnega premoženja pravdnih strank v takem obsegu, kot je zahtevala tožnica. O deležih pravdnih strank na skupnem premoženju pa je odločilo tako, da znaša tožničin delež 2/5 in tožečev 3/5. Toženec se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, tožnica pa se je pritožila zoper zavrnilni del (to je glede razlike med priznanima 2/5 in zahtevano 1/2, kar znaša 1/10). Sodišče druge stopnje je tožnični pritožbi ugodilo in odločilo, da sta deleža pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju enaka (kar pomeni, da je tožnici prisodilo še sporno 1/10).

Predmet toženčeve revizije je bil spremenjeni del odločbe sodišča druge stopnje, ki je tožnici prisodilo še nadaljnji delež 1/10
(tožnica je s tožbo zahtevala 1/2 ali 5/10, uspela je z 2/5 ali 4/10, s pritožbo pa je zahtevala še razliko do 1/2, to je nadaljnjo 1/10). Predmet revizijskega postopka tako ni cela celotna vrednost spora iz tožbe (2,100.000 SIT) temveč le 20 odstotkov tega. Ta izpobijani del glede na razmerje med vrednostjo celotnega spora in že pravnomočno dosojenim delom sodbe sodišča prve stopnje tako ne more presegati 1,000.000 SIT.

Po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Ker v tem primeru vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sobe ne presega 1,000.000 SIT, kot je že navedeno, je moralo revizijsko sodišče zavreči toženčevo revizijo kot nedovoljeno. V premoženjskih sporih je namreč navedena vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe procesna predpostavka, od katere je odvisna
dovoljenost revizije. Ta predpostavka v tem primeru ni podana. V skladu z navedenimi ugotovitvami je moralo revizijsko sodišče
toženčevo revizijo zavreči kot nedvoljeno (377. člen ZPP).

K 2. točki, iz obrazložitve sklepa opr.št. II Ips 607/2001.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je na podlagi dogovora o skupni gradnji s toženci (očimom, materjo in polsestro) z denarnimi vlaganji in tudi fizičnim delom pridobil solastninsko pravico na sporni nepremičnini, in sicer do 3/10. Glede na pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje znaša njegov uspeh v pravdi 2/10 v razmerju do prvotoženca in drugotoženke. V tožbi je svojo oceno o vrednosti spora 1,620.000 SIT pojasnil s trditvami, da je sporna hiša vredna 60.000 DEM, 3/10 torej 18.000 DEM oziroma glede na takratni tečaj 1,620.000 SIT. Taki opredelitvi vrednosti spora toženci niso ugovarjali niti v odgovoru na tožbo niti na prvem naroku, na katerem so se že izvajali dokazi. Njihovi kasnejši pomisleki niso pravno upoštevani, ker niso uveljavljeni v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena takrat veljavnega ZPP. Prvotoženec kot edini revident lahko izpodbija le tisti del sodbe druge stopnje, ki se nanaša na njemu naloženo obveznost, torej le glede 1/10 vrednosti sporne nepremičnine. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1,000.000
SIT. V obravnavani zadevi je bila vrednost vseh treh v pravdi spornih desetin 1,620.000 SIT. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe zato znaša 540.000 SIT. Če bi si revident želel zagotoviti pravico do revizije, bi moral pravočasno ugovarjati oceni vrednosti spora iz tožbe. Ker tega ni storil, so stranke in revizijsko sodišče vezani na tožnikovo oceno v tožbi. To pa pomeni, da revizijsko izpodbijani del pravnomočne sodbe ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Sprejem pravnega mnenja je narekovala sprememba pravil o dovoljenosti revizije v premoženjskih sporih. Zakon o pravdnem
postopku iz leta 1977 je vprašanje dovoljenosti revizije urejal drugače kot sedaj veljavni ZPP. Prejšnji zakon je v drugem in tretjem
odstavku 382. člena razlikoval premoženjske spore z denarnimi terjatvami od premoženjskih sporov z nedenarnimi terjatvami. V prvih je bila odločilna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, v drugih pa vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Sedaj veljavni zakon tega razlikovanja ne pozna več. V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno le, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.