TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije RS za okolje št. 35472-202/2012-6 dne 21. 2. 2013 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Iz določbe drugega odstavka 51. člena ZVO-1 izrecno izhaja, da je treba pri določanju posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, upoštevati lokacijo posega. Določba Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, ki določitev takega posega veže izključno na zmogljivost naprave, je torej nezakonita in mora sodišče njeno uporabo zavrniti (načelo exceptio illegalis). Zgolj to, da dovoljena letna količina odpadkov ne presega količinskega pragu, ki ga določa navedena uredba, torej ne pomeni, da za to napravo ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, posledično pa v zadevi ni mogoče zaključiti, da predmetna naprava ne bo pomembno vplivala na okolje (50. člen ZVO-1).

Dejstvo, da predpisov o mejnih vrednostih smradu ni, ne pomeni, da lahko upravljavec naprave okolje neomejeno obremenjuje, niti tega, da je mogoče presojo s tega vidika avtomatično šteti za opravljeno.