TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo opustitvi toženke, in sicer, da ni namestila (oziroma ni zagotovila, da bi to storil izvajalec popravila) fiksne ograde in opozorilnih tabel ter znakov. To je pravilno upoštevalo v smeri, da bi s tem toženka še dodatno zmanjšala možnost hoje po nevarni poti in odvračala tveganje. Prav tako je upoštevalo, da je toženka zagotovila druge (daljše) varne poti, da je bil okrog kinete v popravilu varnostni trak in, kar je bistveno, da se je poškodovani delavec, ki je bil vodja obrata, zavedal nespametnega (malomarnega) ravnanja (nevarnosti prehoda preko kinete v popravilu). Zaradi slednje ugotovitve so pravzaprav vsi preostali tožničini pritožbeni očitki (pomanjkljiv notranji nadzor, pri čemer je šlo za vodilnega delavca, ki je bi sam zadolžen za nadzor nad podrejenimi delavci; da se je „lahko“ hodilo po tej poti; da delavec ni bil praktično usposobljen; da bi morali biti delavci posebej seznanjeni z deli; da bi morala toženka izdelati celo nekakšna posebna navodila, da bi zagotovila varnost; ipd.) nerelevantni, saj ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami ter sporno delovno nezgodo. Povedano drugače, tudi zagotovitev vseh preostalih ukrepov, ki jih tožnica v pritožbi še očita toženki, ne bi vplivala na delavčevo malomarno ravnanje, zato je pravilna presoja, da je za nastalo škodo v višini 80% (pretežno) odgovoren sam delavcev in da je v (manjši) višini 20% zanjo odgovorna toženka, saj bi morala zagotoviti še zgoraj izpostavljene dodatne ukrepe, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, saj bi v še upoštevni meri vplivali, da do nesreče sploh ne bi prišlo.