TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila upravnemu organu o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice (primerjaj četrti odstavek 97. člena ZUP), vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato odkazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (169. člen ZUP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, npr. da obvestilo o vročanju ni bilo puščeno v tožnikovem predalčniku, kot v obravnavnem primeru zatrjuje tožnik, vendar pa zgolj tožnikova navedba, da obvestila o vročanju ni prejel in da je sklep o davčni izvršbi prejel šele 10. 4. 2017, za kaj takšnega ne zadošča.

Iz določb ZUP ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi, kot je v konkretnem primeru.

Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno (čeprav v resnici ni), če pisanje ni dvignjeno v roku. Pravilnost vročitve je možno izpodbijati, vendar le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih, ki vzbujajo dvom v pravilnost vročitve. Če bi bilo mogoče vsako vročitev izpodbiti zgolj z zatrjevanjem, da naslovnik obvestila o vročanju ni prejel in v dokaz ponuditi le zaslišanje stranke, potem bi sistem vročanja s fikcijo izgubil ves smisel.