TFL Vsebine / TFLGlasnik

Od Berlina do Prage s kolesom

Potovanje po Romuniji mi poškodbe pogačice na desnem kolenu začuda ni odpravilo, boleča je postala zlasti vožnja v strmejši klanec. Ker nesreča nikoli ne pride sama, se je temu pridružil še zoprn išias, ki mi je preprečil treninge, zato sem se lani trdno odločil, da ne grem na kolesarsko potovanje, ampak bom dopust raje posvetil branju knjig, ki sem jih nakupil v zadnjih 20 letih in jih kopičil na policah svoje pisarne. Seveda pri tem ne mislim na literaturo s področja prava ali kaj podobno strokovnega. Take knjige hranim doma v spalnici, da lažje zaspim.

Kdaj: od 13. junija do 29. junija 2019
Kdo: Dohtar (Mare), Kosta, Emil (Tastar), Trato (Mladinec), Tonček, Najmlajši/Tomaž-ič in podpisani

Moji popotni prijatelji se s tem niso strinjali in so me prepričevali, da brez mene ni pravega potovanja. Kar milo se mi je storilo ob tem, kako me imajo radi – vse dokler ni Trato prostodušno bleknil: »Ja komu se bomo pa smejali, če te ne bo?« No, človek ob takih prijateljih ne potrebuje sovražnikov.

Žabi ni treba dolgo prigovarjati, da skoči v vodo, pravi stari slovenski pregovor, in tudi jaz sem se po krajšem pregovarjanju vdal, še zlasti ker me je Emil ob moji pripombi, da nisem opravil nobenih priprav, spomnil: »Saj ti imaš vendar električno kolo!«

Prvič na elektriko

Saj res! Spomnil sem se, da sem svoje starejše gorsko kolo že pred več kot enim letom dal predelati v električno, da bi lažje zmogel treninge v klance. Izbral sem podjetje, ki je imelo najbolj atraktivno spletno stran, s katere sem razbral, da v njem delajo ekipe strokovnjakov, ki ti lahko vsako vozilo nemudoma spremenijo v električno. Celo največji kolesar med odvetniki mi je omenil, da si je pri njih dal elektrificirati kolo.

Njihov naslov me je zvabil na idilično obrobje Ljubljane, vse dokler nisem po vse ožjih cesticah na koncu prispel do manjše družinske vrstne hiše s provizorično lopo. Pred njo je na manjšem »sprejemnem« dvorišču na elektrifikacijo čakalo veliko število raznih vozil – od motornih koles in malih avtov do avtodomov – seveda sami arhivski modeli v nevoznem stanju. V lopi je bilo natlačenih toliko koles vseh vrst, da je bilo gibanje v njej zelo oteženo. Mladega fanta podjetnega videza, ki je nekaj brkljal v mračnem kotu, vprašam, kje je proizvodno-predelovalni objekt, pa mi odvrne, da tukaj. Vprašam ga, kje so preostali zaposleni, elektromehaniki, pa je odgovoril: »Za zdaj delam sam,« kar me je neustavljivo spomnilo na znan bosanski vic iz časov balkanskih vojn.¹

Ugotovil sem, da se po enem letu kolesa še dotaknil ni, in ko sem začel sitnariti in odvetniško opominjati, mi je končno na hitro čez en dan izročil izdelek, ki na prvi pogled ni obetal nič dobrega. Povedal je, da mi je montiral najboljšo baterijo, in zarotniško dodal, da moje kolo nima omejitve 25 km/h, ki jo imajo sicer tovarniško izdelana električna kolesa.

Bil sem zelo skeptičen, vendar se je na terenu kolo presenetljivo dobro obneslo in baterija je z lahkoto zdržala dva dni vožnje brez polnjenja.

Berlin

Odločili smo se, da spet uberemo zahodnoevropsko traso, med drugim zato, ker žena našega najmlajšega člana ne pusti na divji Balkan in v druge necivilizirane jugovzhodne države.

Berlin s svojo markantno kozmopolitsko podobo in dramatično zanimivo zgodovino je kar klical, da ga osvojimo z našimi kolesi. Tamala dva – Tomaž-ič in Trato – sta logistiko brezhibno uredila: kolesa je dva dni pred odhodom prevzel špediterski tovornjak na poti v Berlin in jih nato dostavil pred naš hotel v trenutku, ko smo udeleženci prispeli z letališča Berlin Schönefeld.

Glavno mesto vodilne evropske države Nemčije je barvito multikulti velemesto, vendar pa vsaj meni deluje precej umazano. Ljubljana je v primerjavi z Berlinom čista kot lekarna.

Ko smo šli na triurni sightseeing s kolesi, se mi je pred oči nenadoma prikradel spominski pogled: Berlin iz leta 1966. Tistega leta sem bil kot tabornik šišenskega odreda Rožnik udeleženec mednarodnega srečanja (zleta) tabornikov v Vzhodni Nemčiji (DDR). Taborili smo nekje na podeželju, enkrat pa so nas peljali na izlet v Vzhodni Berlin. Mesto je spominjalo na črno‑ -bele slike iz druge svetovne vojne, temnosiva in zanemarjena pročelja starih hiš, v sivo napravljeni ljudje z resnimi obrazi, obrnjenimi v tla, kot poje moj sošolec Šifrer, skratka, socialistična bela Ljubljana je bila v primerjavi z Vzhodnim Berlinom prava, kot smo včasih rekli, Amerika! Z nekakšne razgledne ploščadi smo gledali preko zidu na zahodno stran, spominjam se Reichstaga brez strehe in zapuščenih Brandenburških vrat, ki sta jih obrasla trava in grmičevje. Vrata so namreč stala na nikogaršnjem ozemlju. Vzhodnonemški vodiči, ki so odlično govorili srbohrvaško, so nas peljali v neko hišo in nam v kleti pokazali vhod v podzemni rov. Rekli so, da po teh rovih prihajajo kapitalistični agenti in v Vzhodni Nemčiji izvajajo sabotaže. Bilo je to v času hladne vojne in bil sem star 14 let, zato se nisem vprašal, ali ni morda obratno in je rov v resnici pot v svobodo, kar bi se vprašal leta 1990. Danes pa bi se morda zavlekel v tisti rov in ostal kar v njem.

Leteči ogled Berlina je vodil naš zgodovinar Kosta. Ker ga zanima predvsem druga svetovna vojna, nam je dovolil postanek le na dveh točkah: najprej na povsem skomercializiranem Checkpoint Charlieju, najbolj znanem nekdanjem mejnem prehodu med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom. Za en evro lahko naredite selfi z našemljenim ameriškim »vojakom«. Potem nas je Kosta usmeril proti Humboldtovemu parku, kjer stoji eden od berlinskih flakturnov (iz nemškega Flakturm), tj. protiletalski stolp iz druge svetovne vojne. V Berlinu so nacisti zgradili več teh ogromnih objektov, ki so služili tako za protiletalsko obrambo kot za zaklonišče za meščane. Zgrajeni so iz štiri metre debelega železobetona, zato so bili praktično neuničljivi in so preživeli zavezniško bombardiranje.

Humboldtov flakturn je zdaj skoraj do vrha zasut, tako da je postal največji grič v parku. Povzpeli smo se nanj po strmi kolesarski poti, ki sem jo jaz s pomočjo elektromotorčka v osi prvega kolesa z lahkoto zmogel. Na vrhu, ki je mimogrede precej nasmeten in zanemarjen, stoji lep spomenik upanja, da bo Nemčija nekoč združena. Postavljen je bil leta 1975, zares vizionarsko!

Nova Vzhodna Nemčija

Iz Berlina smo se odpravili proti Pragi. Kdo se je tega spomnil, ne vem (prijatelji trdijo, da sem bil to jaz); zagotovo pa ni pomislil, da nas bo njegov predlog obsodil na kolesarjenje po nekdanji DDR. Naša pot je v glavnem vodila po kolesarskih poteh (Radweg) ob rekah, ki so lepo urejene. ZRN je po združitvi v vzhodne dežele zmetala milijarde mark (in potem evrov), a so razlike v razvitosti še vedno opazne. Nekdanji socialistični hoteli so na primer vsi obnovljeni (a kot po pravilu brez klimatskih naprav), vendar se velika razlika med vzhodom in zahodom pokaže pri t. i. človeškem faktorju.

V Zeuthenu smo se ustavili v ogromnem realsocialističnem hotelu. Povsod naokrog so pohajkovali hotelski uslužbenci vseh vrst, redov in činov, bilo jih je vsaj dvakrat toliko kot v podobno velikem (zahodno) berlinskem hotelu. Za receptorskim pultom pa je stala ena sama stroga gospa in ta je povedala, da ne sme zapuščati delovnega mesta, zato nam žal ne more odkleniti kolesarnice v garaži.

»Če nam posodite ključ, bomo sami pospravili kolesa,« smo prosili.

»Nikakor, to je vendar profesionalni ključ,« je bila neizprosna.

»Pa nam dajte amaterski ključ,« se je nekdo pošalil na račun njene angleščine, a mu je namenila pogled, ki je jasno govoril, da je kot receptorka začela delati po letu 1990, ko je prišlo do redukcije delovnih mest pri Stasiju.

Počakati smo morali celih šest ur, do enajstih zvečer, da je prišla njena zamenjava – šele ta nam je, medtem ko je prva receptorka pospravljala bič in lisice, odprla garažo.

Zgodba se je ponovila zjutraj, ko smo lahko kolesa vzeli iz garaže zgolj posamezno, ob vsakokratni spremljavi nočne vratarice (dnevna je čuvala recepcijo, da česa ne ukrademo), pri čemer je garažo vsakokrat posebej odklenila in spet zaklenila.

Ko si je Emil zaželel kupiti zobno ščetko, ki jo je zagledal v stekleni vitrini v avli, je dnevna receptorka telefonsko poklicala posebno uslužbenko, ki edina sme hraniti ključ dotične omarice in rokovati z njim. »Red mora biti,« je kratko komentiral Emil, »gotovo so se v preteklosti šli hudih malverzacij s temi ščetkami.« Tastar je dovolj star, da se še spominja socialističnih časov.

Lužiški Srbi

Pot nas je vodila skozi obsežne gozdove, ki so zasajeni kot plantaže; vozili smo ob rekah, jezerih in kanalih, skozi lepo obnovljene vasi, mimo zapuščenih sovjetskih vojaških oporišč; pri enem smo opazili dva moška, ki sta s pomočjo psa iskala pehotne mine in jih nekaj tudi našla, kot smo mimogrede videli v zaboju ob cesti.

Dva madeža (oziroma lužici) na zemljevidu Nemčije ob meji s Češko in Poljsko sta v naravi Zgornja in Spodnja Lužica. Tu živijo Lužiški Srbi, ki sebe imenujejo Sorbi ali Serbja (nismo mogli natančno ugotoviti) in so bolj v sorodu z zahodnimi kot južnimi Slovani. Nekje sem prebral, da imajo kljub temu zelo radi naše Srbe in da so jim v vojnah ob razpadu Jugoslavije kot pomoč celo poslali nekaj prostovoljcev. V Vzhodni Nemčiji so dobili veliko manjšinskih pravic, vključno z dvojezičnimi napisi, kar jim pa ni pomagalo, da ne bi pospešeno podlegali asimilaciji. Pa vendar, če germanizacijo Lužiških Srbov v Nemčiji primerjamo s ponemčevanjem Slovencev na Koroškem, lahko ugotovimo, da je raznarodovalni pritisk na Koroškem hujši, saj je od v 19. stoletju približno enake populacije obojih danes ostalo še približno 30.000 Lužičanov in samo 15.000 Korošcev.

Trudili smo se najti kakšnega Lužiškega Srba, vendar nismo bili uspešni; vsakega, ki smo ga srečali, smo torej vprašali, ali je Lužiški Srb, pa so bili vsi »eht tajč«. Najbolj vztrajen je bil Kosta; skupaj z Dohtarjem je celo naredil samostojen izlet v Budyišin (nem. Bauzen), ki je neuradno glavno mesto Zgornjih Lužic in kulturno središče Lužiških Srbov (mesto ima 40.000 prebivalcev). Ponosno sta pripovedovala, da sta v muzeju Lužiških Srbov (Sorbisches Museum) našla kustosinjo, ki je priznala, da je Srbkinja iz Lužic. »V katerem jeziku pa ste se pogovarjali? « smo bili radovedni. »V glavnem z rokami, ker je govorila samo poljsko,« sta rekla, kar nas je pustilo nekoliko v dvomu.

Če že nismo našli nobenega Srba iz Lužic, pa smo v obcestni gostilni, kjer smo obležali zaradi hude vročine, našli navijača nogometnega kluba Cottbus, ki je poznal in hvalil našega trenerja Prašnikarja. Se nam je kar dobro zdelo, pa še pivo nam je dal zastonj, ker je bil sam gostilničar osebno.

Zanimivo je, da v mestih in mestecih, ki smo jih prevozili, povsod še vedno obstajajo »komunistične« ulice z imeni starih komunistov Ernsta Thalmanna, Rose Luxemburg, Karla Liebknehta, da o Marxu sploh ne govorim. Videti je, da imajo vzhodni Nemci s polpreteklo zgodovino manj problemov kot Slovenci.

Dresden

V Dresdnu, ki je bil zgrajen kot slovanska naselbina Dreždany, smo si ogledali muzej o medvojnem bombardiranju Dresdna. Imenuje se Panometer in stoji v ogromnem, še ohranjenem betonskem plinohranu. V merilu 1 proti 1 sta prikazani panorami predvojnega (predvsem baročnega) in potem povojnega, povsem porušenega Dresdna. V treh zaporednih februarskih dneh leta 1945, le nekaj mesecev pred koncem vojne, so zavezniški bombniki baročno mesto (v katerem ni bilo vojnih ciljev) napadli najprej z zažigalnimi in potem, ko so ljudje prilezli iz zaklonišč, še z drugimi bombami. Eden redkih, ki so preživeli masaker, je bil Kurt Vonnegut ml., ameriški vojak v jetništvu, ki je pozneje postal pisatelj in je to tragedijo popisal z gledišča žrtve. Moj prijatelj Branko Gradišnik, ki ga je veliko prevajal, pravi, da prav zato ni dobil Nobelove nagrade, ki bi jo sicer moral.

Šele po združitvi so lahko začeli obnavljati zgodovinske stavbe, kar velikopotezno in izjemno uspešno počnejo še zdaj.

Sudeti

Po lepi kolesarski stezi ob reki Labi smo zapustili Vzhodno Nemčijo in se pripeljali v severni del Češke republike, in sicer v mesto Dečin, ki leži blizu meje. To je območje, kjer so do leta 1945, v okviru predvojne Češkoslovaške republike, živeli sudetski Nemci, velika nemška narodna manjšina (bilo jih je 3,5 milijona). Konec septembra 1938 sta angleški in francoski predsednik Chamberlain in Daladier s Hitlerjem podpisala Münchenski mirovni sporazum, s katerim sta mu izročila območje, na katerem so živeli sudetski Nemci. Posledično je padla v nemške roke celotna Češkoslovaška. Po vojni so seveda Čehi nemško manjšino, ki je navdušeno podpirala Hitlerja, brez milosti pognali čez mejo v Nemčijo, kar je za Nemce nedvomno etnično čiščenje. Dečin, nekoč cvetoče središče sudetskih Nemcev, je zdaj mesto, v katerega so se preselili reveži in begunci iz vse Češke, in je temu primerno urejeno. Nima več prave duše, čudovite stare stavbe, zanemarjene in nevzdrževane, spominjajo na hiše v Piranu v času Juge.

Ima pa Dečin direktno železniško povezavo z Dresdnom, ki jo je med vojno zgradil Hitler in je nam prišla zelo prav. Tonček, ki je bil na tem kolesarjenju zaradi razlogov, ki sem jih opisal v prejšnjih potopisih, najšibkejši člen odprave, je na ozki travniški poti pred Dresdnom ob srečanju zbil sedemčlansko kolesarsko družino s tremi majhnimi otroki. Priletel je v njih kot dobro merjena krogla v nič hudega sluteče keglje. Pozneje je razlagal, da se mu je na vsem lepem odpel »pajek« na prtljažniku, se sunkovito navil okoli zadnjega verižnika in povzročil njegov padec. A mi smo vedeli, da je bil njegov padec posledica večje količine Jägermeistra, ki ga je Tonček obilno konzumiral pred tem ob kosilu. Kakorkoli, družinici se ni zgodilo nič (o posttravmatskem sindromu nimam informacij), Tonček pa se je grdo potolkel. In evo, zato nam je prišel prav vlak za Dečin, na katerega smo ga vkrcali naslednje jutro.

Potem smo vozili pretežno ob Vltavi, ki smo jo dvakrat prečkali z brodom, mimo slikovitega Melnika, kjer smo uživali v čudovitih pogledih na sotočje Vltave in Labe, vse do cilja, kjer nas je s turisti prenatrpana zlata Praga pogoltnila s kolesi vred in nas naslednji dan, polne čudovitega češkega piva, ekspeditivno poslala s kombijem domov v belo Ljubljano.

Naš itinerer:

1. dan: Berlin–Zeuthen (34 km)
2. dan: Zeuthen–Lubbenau (88 km)
3. dan: Lubbenau–Thiendorf (99 km)
4. dan: Thiendorf–Dresden (33 km)
5. dan: Dresden–Dečin (70 km)
6. dan: Dečin–Melnik (104 km)
7. dan: Melnik–Praga (64 km)

Prekolesarili smo: 512 km.

¹ Mujo se hvali, da je odprl javno hišo z vsemi vrstami spolnih uslug, in na vprašanje, koliko ima zaposlenih, odgovori:»Za sada radim sam.«