TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 10 Pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo ni v neskladju s prvim in z drugim odstavkom 72. člena Ustave. Člen 11 Pogodbe iz 1. točke izreka ni v neskladju s prvim in z drugim odstavkom 72. člena Ustave. Člen 3 Pogodbe iz 1. točke izreka ni v neskladju z 2. členom ter s prvim in z drugim odstavkom 72. člena Ustave. Tretji, šesti in sedmi odstavek 2. člena, 3. člen, sedmi odstavek 5. člena, 8. člen, 9. člen ter drugi in tretji odstavek 12. člena Pogodbe iz 1. točke izreka niso v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in s prvim odstavkom 74. člena Ustave.

Iz prvega in iz drugega odstavka 72. člena Ustave (zdravo življenjsko okolje) izhaja obveznost države, da zagotovi visoko stopnjo jedrske varnosti. Pri opredelitvi posameznih vidikov z Ustavo zagotovljene jedrske varnosti je bilo v kontekstu obravnavane zadeve treba upoštevati mednarodne pogodbe s področja zagotavljanja jedrske varnosti, načelo obveznega subsidiarnega ukrepanja države kot enega izmed temeljnih načel na področju urejanja okolja in temeljna izhodišča zakona, ki ureja jedrsko varnost. Določbe Pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo bi bile v nasprotju s prvim in z drugim odstavkom 72. člena Ustave, če bi državi preprečile izpolnitev obveznosti, ki jih ima pri zagotavljanju visoke ravni jedrske varnosti, oziroma če bi bila država na njihovi podlagi dolžna sprejeti predpis, ki bi ji preprečil izpolnitev teh obveznosti. Republika Slovenija je ne glede na Pogodbo dolžna, da v času redne življenjske dobe Nuklearne elektrarne Krško (v nadaljevanju NEK) načrtuje ravnanje z radioaktivnimi odpadki in z izrabljenim jedrskim gorivom, in je odgovorna, da bo sprejeta rešitev v skladu z najvišjimi varnostnimi standardi, katerih spoštovanje zahteva Ustava. Država tudi ni dolžna v nedogled čakati na morebiten sprejem skupne rešitve glede razgradnje NEK. Dolžna je izpolniti svoj del obveznosti iz Pogodbe, po poteku redne življenjske dobe NEK pa mora kot država, na katere ozemlju je NEK, poskrbeti za njeno razgradnjo, in, če bo nujno, tudi sama sprejeti vse zato potrebne ukrepe. Glede na to 10. člen Pogodbe ni v neskladju s prvim in z drugim odstavkom 72. člena Ustave. Vprašanje, ali je Vlada v pogajanjih o Pogodbi dosegla uravnoteženo ter za obe pogodbenici pravično in sprejemljivo rešitev oziroma ali Republika Slovenija s tem ne prevzema dodatnih obveznosti, ni predmet ustavnosodne presoje, temveč stvar politične ocene Državnega zbora. Tudi po morebitni uveljavitvi Pogodbe mora Republike Slovenija kot država, na katere ozemlju je NEK, poskrbeti, da bodo ves čas zagotovljena sredstva za razgradnjo NEK ter za odlaganje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva. Glede na to 11. člen Pogodbe, v katerem sta se sopogodbenici dogovorili o tem, kako si bosta porazdelili finančno breme glede razgradnje NEK in glede odlaganja radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, ni v neskladju s prvim in z drugim odstavkom 72. člena Ustave. Ocena (ekonomsko-)politične in siceršnje sprejemljivosti sprejete rešitve je v pristojnosti Državnega zbora. Iz 3. člena Pogodbe jasno izhaja, da do končne odločitve bodisi nadzornega sveta bodisi poslovno-tehnične arbitraže velja odločitev predsednika uprave družbe. Glede na to določba ni v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave). Za primer, ko bi bila ogrožena varnost obratovanja NEK, je v sistem odločanja v družbi vgrajen institut odločujočega glasu, ki omogoča sprejem takojšnje odločitve. Poleg tega ureditev upravljanja družbe, predvidena v 3. členu Pogodbe, ne preprečuje izvrševanja pristojnosti države v zvezi z nadzorom nad delovanjem NEK in predvsem pri zagotavljanju jedrske varnosti. Glede na to 3. člen Pogodbe ni v neskladju s prvim in z drugim odstavkom 72. člena Ustave. Zaradi tega, ker 3., 8. in 9. člen Pogodbe pri upravljanju, zaposlovanju in šolanju zaposlenih ter pri poslovanju NEK upoštevajo načelo paritete, niso v neskladju z jamstvom svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave). Očitki, ki se nanašajo na domnevno izvzetje NEK iz pravnega sistema Republike Slovenije, niso utemeljeni. Sporne določbe Pogodbe ne izvzemajo NEK iz pravnega sistema, temveč iz razumnih razlogov urejajo njen pravni položaj deloma drugače kot položaj drugih gospodarskih subjektov. Glede na to niso v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).