TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I in III izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da se tožencu naloži, da ji plača znesek 26.959,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.791,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.142,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Pravni temelj odškodninskega zahtevka tožeče stranke je (ne glede na drugačne tožbene navedbe) določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 o tem, da so člani vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Zato je bilo na tožeči stranki dokazno breme glede nastanka škode in njene višine ter glede vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem toženca, na tožencu (direktorju družbe) pa je bilo dokazno breme, da je vestno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti.

Tožeča stranka je uspela dokazati, da ji je nastala škoda v višini inventurnega primanjkljaja. Kot protipravno ravnanje toženca sodišče prve stopnje navaja, da toženec kot zakoniti zastopnik ni ravnal s skrbnostjo in vestnostjo dobrega gospodarstvenika, to je, da ni ravnal tako, da ne bi prišlo do takšnih odstopanj pri evidentiranem trgovskem blagu. Takšno pojmovanje protipravnosti pomeni uveljavljanje objektivne odgovornosti poslovodje za rezultat. Vendar pa naloge in obveznosti poslovodij ne sodijo med obligacije rezultata, temveč med obligacije prizadevanja. Tudi tožena stranka se je očitno zavedala, da ugotovljeni primanjkljaj ni mogel nastati zgolj zato, ker toženec ni opravljal ustreznega nadzora nad skladiščnikom, saj sicer ne bi trdila, da bi bil primanjkljaj odkrit prej oziroma, da bi bil manjši, če bi toženec opravljal ustrezni nadzor. Tožeča stranka zato ni dokazala vzročne zveze med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem toženca.