Odločba o ugotovitvi, da 69., deseti, enajsti in dvanajsti odstavek 74. člena, štirinajsti odstavek 77. člena ter 82. in 86. člen Zakona o varstvu okolja niso v neskladju z Ustavo

3178. Odločba o ugotovitvi, da 69., deseti, enajsti in dvanajsti odstavek 74. člena, štirinajsti odstavek 77. člena ter 82. in 86. člen Zakona o varstvu okolja niso v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-182/16-20

Datum: 23. 9. 2021

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, na seji 23. septembra 2021

Člen 69, deseti, enajsti in dvanajsti odstavek 74. člena, štirinajsti odstavek 77. člena ter 82. in 86. člen Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16 in 158/20) niso v neskladju z Ustavo.

Državni svet (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 69., 74., 77., 82. in 86. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Zatrjuje, da so izpodbijane določbe v neskladju z 39., 71., 72., 73. in 74. členom Ustave. Navedena neskladja naj bi povzročile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 30/16 – v nadaljevanju ZVO-1I) uveljavljene spremembe, po katerih veljavnost okoljevarstvenih dovoljenj ni več časovno omejena in po katerih se lahko z okoljevarstvenim dovoljenjem za naprave, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega, izjemoma določijo manj stroge mejne vrednosti emisij.

Členi 69, 82 in 86 ZVO-1 naj bi bili zato, ker ne določajo več časovne omejenosti okoljevarstvenega dovoljenja za naprave, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega, za druge naprave in dejavnosti, za katere je predpisana obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, ter za obrate, v neskladju z 39. členom Ustave. Izpodbijana sprememba naj bi močno okrnila nadzor javnosti v postopkih izdaje dovoljenja. Predlagatelj meni, da z ZVO-1I uvedeno »preverjanje okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti« ni enakovredno (prej veljavni) časovno omejeni veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj. Vrsta primerov onesnaženja okolja naj bi dokazovala, da javnost ne more zaupati nadzoru ministrstva, pristojnega za varstvo okolja (v nadaljevanju ministrstvo), oziroma Agencije Republike Slovenije za varstvo okolja. Spremenjena ureditev veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj in njihovega spreminjanja naj bi zmanjševala transparentnost postopka njihove izdaje, onemogočala dostop javnosti do podatkov o izpolnjevanju okoljskih standardov naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega, ter sicer onemogočala izvajanje pravice do sodelovanja javnosti v teh postopkih. Določitev časovne neomejenosti izdanega okoljevarstvenega dovoljenja pa naj bi bila tudi v neskladju z 71., 72. in 73. členom Ustave. Predlagatelj meni, da je lahko smotrno izkoriščanje zemljišč resno ogroženo zaradi vplivov onesnaževanja na okolje. Časovna neomejenost okoljevarstvenih dovoljenj naj bi tudi posredno nesorazmerno posegala v varstvo naravne dediščine. Predlagatelj opozarja, da veljavna zakonodaja nima ustreznih mehanizmov za preprečevanje zlorab ob spremembah okoljevarstvenih dovoljenj. Meni namreč, da ureditev sprememb okoljevarstvenih dovoljenj omogoča, da lahko upravljavci naprav pod pretvezo manjših sprememb okoljevarstvenih dovoljenj pridejo do velikih sprememb, ki lahko ogrozijo uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave. Predlagatelj še dodaja, da je zakonodajalec z odpravo časovne omejitve veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj onemogočil zagotavljanje javne koristi kot omejitve svobodni gospodarski pobudi, s tem pa omogočil izvajanje svobodne gospodarske pobude brez omejitev.

Predlagatelj meni, da je možnost, da ministrstvo z okoljevarstvenim dovoljenjem za naprave, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega, izjemoma določi manj stroge mejne vrednosti emisij, urejena v 77. členu ZVO-1, v neskladju z 71. členom Ustave, saj so pogoji za njeno uporabo določeni nejasno. To pa naj bi omogočalo preširoko možnost uporabe te izjeme. Pri tem dodaja, da je delovanje Vlade na področju varstva okolja usmerjeno k zniževanju okoljskih standardov. Navedeno naj bi ponazarjal tudi predlog Uredbe o stanju tal, ki naj bi na več mestih nižal okoljske standarde oziroma višal mejne vrednosti emisij v tleh.

Predlagatelj tudi meni, da štirinajsti odstavek 77. člena ZVO-1, ki kot kriterij za določanje manj strogih mejnih emisij uvaja oceno upravljavca, da bi bilo doseganje določenih ravni emisij povezano z nesorazmernimi višjimi stroški, krši 72. člen Ustave. Navedena določba naj bi z izredno široko dikcijo omogočila preširoko uporabo izjeme od določenih vrednosti emisij, ki so ključne za zagotavljanje pravice do zdravega življenjskega okolja. Preohlapna dikcija navedene določbe naj bi zasledovala predvsem interese kapitala, tj. upravljavcev naprav, ki povzročajo onesnaževanje, na račun varstva pravice iz 72. člena Ustave. Uvedba izjeme iz štirinajstega odstavka 77. člena ZVO-1 naj bi prispevala tudi k večji ogroženosti naravne in kulturne dediščine. Upravljavci, ki jim bodo določene manj stroge mejne vrednosti emisij, naj bi namreč zato prispevali tudi večji delež k onesnaženosti okolja, s tem pa vplivali na ohranjanje naravne in kulturne dediščine.

Predlagatelj meni, da je prva poved enajstega odstavka 74. člena ZVO-1 v neskladju z drugim stavkom drugega odstavka 74. člena Ustave, po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Predlagatelj navaja, da iz ustavnosodne presoje izhaja, da mora zakonodajalec pri omejevanju pravice do svobodne gospodarske pobude izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v navedeno pravico. V obravnavanem primeru pa naj bi zakonodajalec dal koristim potencialnega onesnaževalca okolja, tj. interesom lastnika kapitala, prednost pred javno koristjo, tj. čistim in zdravim okoljem, oziroma pred interesi državljanov Republike Slovenije. Ob tem dodaja, da je pogoj »nesorazmerno visokih stroškov v primerjavi s koristmi za okolje« določen presplošno oziroma prepuščen pristranski oceni upravljavca naprave. Posledično naj bi bila možnost določitve manj strogih mejnih vrednosti emisij iz 74. člena ZVO-1, kljub okoljskim varovalkam iz 17., 23. in 24. člena ZVO-1, v neskladju z 71., 72. in 73. členom Ustave.

Ustavno sodišče je zahtevo posredovalo v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor navaja, da se v celoti pridružuje mnenju Vlade, ki je v zvezi z očitki predlagatelja sistematično in izčrpno pojasnila zakonsko in podzakonsko ureditev posegov v okolje, za katere je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, upoštevaje pri tem relevantne predpise Evropske unije (v nadaljevanju EU). Zato navaja le nekaj poudarkov. Opozarja, da je bila z ZVO-1I v prvi odstavek 78. člena ZVO-1 dodana nova 7. točka, po kateri ministrstvo okoljevarstveno dovoljenje preveri in ga po uradni dolžnosti spremeni na vsakih deset let, če okoljevarstveno dovoljenje v tem času ni bilo spremenjeno zaradi razlogov iz 77. člena tega zakona ali razlogov iz 1. do 6. točke tega odstavka. Navedena ureditev naj bi bila podrejena enakim načelom pri zasledovanju enakih ciljev kot prej veljavna ureditev, po kateri je bila veljavnost okoljevarstvenega dovoljenja omejena na deset let. Državni zbor dodaja, da mora upravljavec naprave ali obrata in izvajalec dejavnosti ministrstvu javiti vsako nameravano spremembo, ministrstvo pa mu, če je to glede na vplive nameravane spremembe treba, spremeni okoljevarstveno dovoljenje. Glede na navedeno Državni zbor meni, da je opustitev roka veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja in sistem njegovega podaljševanja razumen ukrep. Razlogov, ki bi upravičevali prejšnjo ureditev, po kateri je bilo podaljševanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja pogojeno z izpolnjevanjem predpisanih pogojev za obratovanje v času morebitnega podaljšanja veljavnosti, naj ne bi bilo. Državni zbor poudarja, da sta bili obvezna revizija in sprememba dovoljenja, ki potekata po uradni dolžnosti, tako pred uveljavitvijo ZVO-1I kot po njej predvideni prav v primerih, ko se spremenijo predpisi glede delovanja naprave, standardi kakovosti okolja ali uveljavijo zaključki o BAT. (Glej opombo 1) Da bi se izognili možnosti, da okoljevarstveno dovoljenje v nekem določenem času kljub naštetemu ne bi bilo preverjeno in po potrebi spremenjeno, pa je bil dodan nov razlog za preverjanje okoljevarstvenega dovoljenja.

Mnenje je podala tudi Vlada, ki zavrača vse očitke predlagatelja. Uvodoma opozarja, da drugi odstavek 74. člena ZVO-1 pred uveljavitvijo ZVO-1I ni vseboval časovne omejitve veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, pač pa je v skladu z zahtevami 14. člena Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17. 12. 2010 – v nadaljevanju Direktiva 2010/75/EU) določal vsebino dovoljenja, ki je vključevala (glede na prej veljavno ureditev) tudi izrek glede časa njegove veljavnosti. Dodaja, da tudi tretji odstavek 74. člena ZVO-1 ni vseboval časovne omejitve veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, pač pa je v skladu s 15. členom Direktive 2010/75/EU določal način določanja mejnih vrednosti emisij, pogojev in ukrepov za delovanje naprave. Določbe tega člena naj z uveljavitvijo ZVO-1I ne bi bile vsebinsko spremenjene. Spremenjene naj bi bile zaradi drugačnega številčenja točk v drugem odstavku 74. člena ZVO-1 in ustreznejšega prenosa zahtev 15. člena Direktive 2010/75/EU.

Vlada zavrača očitek o neskladju 69., 82. in 86. člena ZVO-1 z 39. členom Ustave. Navedene določbe ZVO-1 niti druge določbe ZVO-1 naj ne bi urejale oziroma se nanašale na svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja kakor tudi ne na pravico dobiti informacijo javnega značaja. Vlada pojasnjuje, da slednjo na sistemski ravni ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 23/14, 50/14, 102/15 in 7/18 – v nadaljevanju ZDIJZ), ZVO-1 pa v 3., 4. in 5. podpoglavju V. poglavja vsebuje nekatere določbe, ki prenašajo zahteve Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS, št. 62/04 in 11/10, MP, št. 17/04 in 1/10 – v nadaljevanju Aarhuška konvencija) in zahteve Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, 14. 2. 2003).

Vlada navaja, da 69., 82. in 86. člen ZVO-1 (enako tudi pred uveljavitvijo ZVO-1I) urejajo upravni postopek pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja. Z navedenimi določbami in drugimi, ki spadajo v podpoglavje 2.1 IV. poglavja ZVO-1 (postopek pridobivanja in spreminjanja okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroči onesnaževanje večjega obsega – v nadaljevanju naprava), naj bi bile prenesene zahteve Direktive 2010/75/EU. Navedena direktiva naj ne bi vsebovala zahteve glede časovne omejitve veljavnosti dovoljenj, izdanih za obratovanje naprav. Zahtevala naj bi, da države članice EU sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pristojni organi v rednih časovnih presledkih znova preverijo skladnost delovanja naprave z zahtevami direktive in po potrebi posodobijo pogoje v dovoljenju. Vlada dodaja, da zahteve glede časovne omejitve veljavnosti dovoljenj tudi ne vsebujeta Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22. 11. 2008) in Direktiva Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL L 182, 16. 7. 1999), katerih zahteve so prenesene v podpoglavje 2.2 (okoljevarstveno dovoljenje za druge naprave in dejavnosti) IV. poglavja ZVO-1. Enako naj bi veljalo glede Direktive 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES (UL L 197, 24. 7. 2012), katere zahteve naj bi bile prenesene v določbe podpoglavja 2.3 IV. poglavja ZVO-1, ki urejajo okoljevarstveno dovoljenje za obrate. Vlada meni, da je bila ureditev časovno omejene veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj in njihovega podaljševanja le administrativna ovira in breme, ki ni v ničemer prispevalo h kakovostnejšemu varstvu okolja (Vlada učinkovanje navedene ureditve prikaže na hipotetičnem primeru). Ob tem dodaja, da opustitev instituta časovne omejenosti veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj ni v ničemer spremenila položaja in vloge javnosti, še zlasti ne zainteresirane javnosti, v postopkih izdaje dovoljenj. Vlada v zvezi s tem še dodaja, da časovna omejitev veljavnosti dovoljenj ni bila in ni povezana z manjšimi spremembami naprave. Te naj bi bile in so še urejene v 77. členu ZVO-1 in niso predmet časovne omejitve in podaljševanja okoljevarstvenega dovoljenja. Vlada pojasnjuje, da Direktiva 2010/75/EU ureja tudi položaj in vlogo ter pravice javnosti (Glej opombo 2) ter zadevne oziroma zainteresirane javnosti (Glej opombo 3) v postopku izdajanja dovoljenj za naprave. Zahteve 24. člena Direktive 2010/75/EU naj bi bile skupaj z njeno prilogo IV prenesene z 71. členom ZVO-1, zahteve 25. člena Direktive 2010/75/EU pa z drugim odstavkom 73. člena ZVO-1. Vlada dodaja, da Direktiva 2010/75/EU nima nikakršnih zahtev v zvezi z manjšimi spremembami naprave in da gre za ureditev, ki je specifična za Republiko Slovenijo. V zvezi z uveljavljanjem pravic javnosti Vlada opozarja tudi na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP), ki ob določbah ZVO-1 omogočajo vstop v postopek izdaje okoljevarstvenih dovoljenj tudi drugim, ki izkažejo pravni interes.

Vlada meni, da ima ministrstvo na podlagi 77., 78., 85., 90. in 91. člena ZVO-1 vse vzvode za nadzor nad delovanjem naprav, drugih naprav ali nad izvajanjem dejavnosti ter nad delovanjem obratov. Pri tem opozarja na sedmi odstavek 77. člena in tretji odstavek 78. člena ZVO-1, po katerih mora ministrstvo v postopkih spreminjanja okoljevarstvenega dovoljenja zaradi sprememb, ki jih namerava izvesti upravljavec naprave, ter v postopku preverjanja in spreminjanja okoljevarstvenega dovoljenja za napravo po uradni dolžnosti pisno obvestiti pristojno inšpekcijo, ta pa mora opraviti izredni inšpekcijski ogled naprave. Vlada opozarja tudi na 156.a in 156.b člen ZVO-1, ki posebej urejata inšpekcijski pregled naprav in obratov. Opozarja še, da so navedbe predlagatelja o večjih primerih onesnaževanja v Sloveniji netočne. Raziskave naj bi pokazale, da je onesnaženost tal v Sloveniji predvsem posledica rudarstva, vzroki zanjo pa naj bi nastali v preteklosti, daleč pred uveljavitvijo sodobnih načel varstva okolja, vključno z dolžnostjo pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja. Ob tem pa Vlada dodaja, da je bilo sprejetih več ukrepov, ki naj bi pripomogli k zmanjševanju onesnaženosti okolja na prizadetih območjih.

Vlada meni, da čas veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja nikakor ne posega v prvi odstavek 71. člena Ustave, po katerem zakon zaradi smotrnega izkoriščanja določa posebne pogoje za uporabo zemljišč. ZVO-1 naj ne bi urejal posebnih pogojev za rabo zemljišč niti posebnega varstva kmetijskih zemljišč. Vlada opozarja, da se odločitev o gradnji naprave na določenem območju, ki mora za svoje obratovanje pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, sprejme v postopku načrtovanja prostora in gradnje objektov, kar pa ni predmet ZVO-1. Vlada še pojasnjuje, da je Uredba o stanju tal še v fazi osnutka. Njeno primerjavo z Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, št. 68/96), ki jo podaja predlagatelj, pa zavrača kot nestrokovno ter v nadaljevanju podrobno pojasnjuje njeno vsebino in pomanjkljivosti, ki naj bi jih poskušal odpraviti osnutek Uredbe o stanju tal.

Vlada zavrača očitek, da je štirinajsti odstavek 77. člena ZVO-1 v neskladju z 72. členom Ustave. Pri tem dodaja, da oceno upravljavca, da bi bilo doseganje določenih ravni emisij povezano z nesorazmerno velikimi stroški, kot merilo za določanje manj strogih mejnih emisij določa enajsti odstavek 74. člena ZVO-1 in ne štirinajsti odstavek 77. člena ZVO-1, kot navaja predlagatelj. Opozarja, da je štirinajsti odstavek 77. člena ZVO-1 mogoče razumeti in razlagati le skupaj z desetim, enajstim in dvanajstim odstavkom 74. člena ZVO-1. Vlada nasprotuje trditvi predlagatelja, da 74. in 77. člen ZVO-1 z izredno široko dikcijo omogočata preširoko uporabo izjeme glede na določne vrednosti emisij. V zvezi s tem opozarja na določbe Direktive 2010/75/EU. Pojasnjuje, da so bile v ZVO-1 vnesene tako zahteve četrtega odstavka 14. člena navedene direktive (možnost določitve strožjih pogojev; sedmi odstavek 74. člena ZVO-1) kot tudi zahteve četrtega odstavka 15. člena Direktive 2010/75/EU (možnost določitve manj strogih vrednosti emisij; enajsti in dvanajsti odstavek 74. člena ZVO-1). Podobno naj bi ravnale tudi druge države članice. Da bi Vlada predstavila uporabo možnosti določitve manj strogih vrednosti emisij, opiše primera iz Nemčije in Irske. Odločitev o določitvi manj strogih mejnih vrednosti emisij naj bi bila odvisna od vsakega primera posebej. Vlada meni, da je taka odločitev odvisna od izpolnitve številnih pogojev, ki nikakor niso določeni premalo določno, saj jih zakon izrecno opredeljuje (17., 23. in 24. člen ZVO-1). Pri tem naj bi bilo pomembno, da mora biti posebna ocena, ki jo mora izdelati upravljavec naprave, da bi dosegel odobritev navedene izjeme, izdelana v skladu z referenčnimi dokumenti BAT (Glej opombo 4) in drugimi dokumenti, ki jih v zvezi z določanjem mejnih vrednosti emisij in tehničnih ukrepov objavi Evropska komisija. Vlada opozarja še, da se manj stroge vrednosti določajo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, v katerem sodeluje zainteresirana javnost, ki lahko zoper tako odločitev uporabi vsa pravna sredstva.

Vlada zavrača tudi očitke o neskladju 77. člena ZVO-1 s 73. členom Ustave. Pojasnjuje, da so naravne vrednote (naravne znamenitosti in naravna dediščina) zavarovane s splošnimi pravnimi akti, ki vsebujejo tudi pravila ravnanja in varstvene režime, ki morajo biti pri morebitni določitvi manj strogih mejnih vrednosti upoštevani. Vlada meni, da okoljevarstveno dovoljenje in čas njegove veljavnosti v nobenem primeru ne posegata v naravne vrednote in ne vplivata na njihovo stanje. Vsi postopki, predvideni zaradi ohranjanja narave, skupaj z varstvom naravnih vrednot (npr. presoja sprejemljivosti za naravo, celovita presoja vplivov na okolje), naj bi bili izvedeni, preden upravljavec naprave ali obrata sploh lahko pridobi okoljevarstveno dovoljenje.

Vlada nasprotuje trditvi predlagatelja, da je prva poved enajstega odstavka 74. člena ZVO-1 v nasprotju s 74. členom Ustave, ki določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Pri tem dodaja, da predlagatelj navedenega očitka ne utemelji, temveč zatrjuje le neskladje z 71., 72. in 73. členom Ustave, ki pa ga spet utemelji le s sklicevanjem na primere onesnaženja okolja v Sloveniji. Vlada zaključi, da predpisovanje mejnih vrednosti emisij ter drugih pogojev in ukrepov (med temi tudi zahteva za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja) za zagotavljanje pravice do zdravega življenjskega okolja vsekakor pomeni poseg v svobodno gospodarsko pobudo, ki pa je po njenem mnenju dopusten in v skladu z 72. členom Ustave. Po mnenju Vlade prav ZVO-1 določa vsebino in obseg pravice iz 72. člena Ustave ter pogoje in način opravljanja gospodarskih in drugih dejavnosti, s tem pa tudi vsebino in obseg javne koristi.

Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana predlagatelju. Ta zavrača njune navedbe in vztraja pri svojih očitkih. Dodatno navaja, da direktive, na katere se sklicuje Vlada, državi članici ne preprečujejo določitev drugih, dodatnih pogojev za izdajo okoljevarstvenih dovoljenj, kot npr. časovno omejeno veljavnost teh dovoljenj. Sklicujoč se na poročilo Generalnega direktorata Evropske komisije za okolje glede uporabe izjeme iz četrtega odstavka 15. člena Direktive 2010/75/EU, poudarja pomen ozke razlage izjeme iz desetega odstavka 74. člena ZVO-1 za varstvo okolja. Dodaja, da je Slovenija v svoj pravni red sicer prenesla vse zahteve navedene direktive, vendar pri tem ni podrobneje določila postopka in pogojev za uveljavljanje navedene izjeme v nacionalni zakonodaji. Zato naj bi bili deseti, enajsti in dvanajsti odstavek 74. člena ZVO-1 v neskladju z Ustavo, saj ne zadostijo kriteriju jasnosti pravnih norm in ne upoštevajo ustavno varovanih pravic posameznikov v Sloveniji.