TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 619/2003 z dne 11. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 510/2002 z dne 22. 4. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 584/99 z dne 8. 11. 2001 se ne sprejme.

Z vidika 22. člena bi bil lahko pomemben očitek, da je navedeno sodišče v tistem obdobju določalo bistveno nižje predujme za izvedence te stroke kot v pritožnikovem primeru, vendar pritožnik tega očitka ni izkazal. Sodišče z zavrnitvijo predloga za določitev novega roka za plačilo predujma in s posledično neizvedbo dokaza ni prekršilo ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Neizvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke je posledica pritožnikovega pasivnega ravnanja, ne pa njegovega socialnega položaja. Glede očitka o pristranskosti sodnice sodišča prve stopnje in s tem uveljavljana kršitev pravice iz 23. člena Ustave pritožnik materialno ni izčrpal pravna sredstva, saj iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča izhaja, da pritožnik do konca glavne obravnave ni predlagal izločitvev sodnice sodišča prve stopnje. Z vidika pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) je lahko sporna ureditev, ki ne omogoča, da bi stranka razlog, da obstoji sum v sodnikovo nepristranskost po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku, uveljavljala z revizijo ali obnovo postopka. Vendar se Ustavnemu sodišču v to vprašanje v obravnavani zadevi ni treba spuščati. Saj iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da pritožnik niti v reviziji ni povedal, kakšne naj bi bile "najožje družinske razmere sodnice poročevalke s toženo stranko," ki je poleg tega pravna oseba. Pritožnik očitka o odstopu od enotne in uveljavljene sodne prakse s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča o delegaciji pristojnosti iz razlogov smotrnosti ne izkaže, saj gre za drugačen primer. Povsem pavšalen je pritožnikov očitek o kršitvi 25. člena Ustave, saj ne navaja, na katere pritožbene očitke naj Višje sodišče ne bi odgovorilo.