TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 396. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17), kolikor se nanaša na primere iz 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, je v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti se obnova postopka iz razloga iz 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku ne more več predlagati, če preteče deset let od dneva, ko je sodna odločba postala pravnomočna.

Predlagatelji obnove postopka iz izpodbijane 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, ki morajo spoštovati objektivni rok petih let za obnovo postopka, so glede na predmet pravnega urejanja v bistvenem v enakem položaju kot predlagatelji obnove postopka iz 11. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, ki morajo spoštovati objektivni rok desetih let za obnovo postopka. Oboji si namreč s predlogom za obnovo postopka prizadevajo za razveljavitev pravnomočne sodbe, ki jim ni v korist, to pa utemeljujejo s pravnomočno odločbo, ki ima po zakonu neposreden obvezujoč učinek na odločanje sodišča v pravdi, pa se na to odločbo predlagatelj obnove v pravnomočno končani pravdi brez lastne krivde ni mogel sklicevati. Predlagatelji obnove iz 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku so glede možnosti učinkovite uveljavitve tega izrednega pravnega sredstva neenako obravnavani v primerjavi s predlagatelji obnove iz 11. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, saj imajo za vložitev predloga za obnovo postopka na voljo bistveno krajši objektivni rok. Za sporno razlikovanje med v bistvenem enakimi pravnimi položaji ne obstaja razumen razlog, ki bi bil stvarno utemeljen glede na predmet zakonodajnega urejanja in cilje, ki jih želi zakonodajalec pri tem doseči. Zato je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom.