TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 2207/2019 z dne 19. 2. 2020 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 101437/2011 z dne 17. 6. 2019 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Očitno napačno in zato nesprejemljivo z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje, je stališče, da ima pritožnica v položaju, ko je pred zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, s katero je upnica pridobila prisilno hipoteko, že razpolagala z veljavnima zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporni nepremičnini, vendar se je v zemljiško knjigo vpisala šele po trenutku učinkovanja zaznambe izvršbe, v izvršilnem postopku za prisilno prodajo teh nepremičnin zgolj položaj nove hipotekarne dolžnice, ne pa tudi položaja tretje (čeprav je svojo obrambo v ugovoru tretjega gradila na domnevnem obstoju močnejše pravice, ki preprečuje izvršbo, in čeprav ustaljena sodna praksa osebi v takem položaju tudi priznava močnejšo pravico). Zgolj to, da ima določena oseba glede na aktualne podatke zemljiške knjige položaj hipotekarne dolžnice in s tem stranke izvršilnega postopka, namreč ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega; če seveda hipotekarni dolžnik hkrati uveljavlja, da je imel že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.   Nesprejemljivo z vidika pritožničine pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave je stališče, da bi lahko pritožnica glede na svoj procesni položaj (nove hipotekarne dolžnice) v izvršilnem postopku svoj ugovor pridobitve lastninske pravice v pričakovanju (ki lahko po presoji Ustavnega sodišča, upoštevaje pri tem ustaljeno stališče sodne prakse, po vsebini pomeni le ugovor obstoja močnejše pravice tretjega, ki lahko prepreči izvršbo) uveljavljala le v roku osmih dni od vročitve sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper njo. Sodišči namreč nista navedli ustavno sprejemljivih razlogov (ti pa tudi niso očitno razvidni iz veljavne zakonske ureditve, kolikor ta ureja kolizijo pravic tretjega in imetnika prisilne hipoteke), zakaj naj bi pritožnica izgubila možnost uveljavljati svojo izločitveno pravico z zamudo navedenega zakonskega roka zgolj zato, ker se je že vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica (in je s tem postala stranka izvršilnega postopka), medtem ko lahko skladno z drugim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer tretji, ki se še niti ni vpisal v zemljiško knjigo kot novi lastnik s prisilno hipoteko obremenjenih nepremičnin (ki je bil torej še manj skrben), uveljavlja svojo izločitveno pravico vse do konca izvršilnega postopka.      Nesprejemljiva z vidika prepovedi sodniške samovolje iz 22. člena Ustave kot tudi z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je odločitev sodišč o zavrnitvi pritožničinega predloga za odlog izvršbe na podlagi stališča, da pritožnica ni izkazala pogojev iz 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki ureja odlog izvršbe na predlog dolžnika, ko pa je pritožnica predlog za odlog izvršbe utemeljevala s sklicevanjem na 73. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki ureja odlog izvršbe na predlog tretjega, ki tretjemu (skupaj z izločitveno pravdo) zagotavlja učinkovito sodno varstvo njegove lastninske pravice.