TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1400/2018 z dne 26. 9. 2018 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. D 5/79 z dne 16. 5. 2018 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave posamezniku zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo.    Zavrženje predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede novo najdenega premoženja zaradi obstoja procesne ovire pravnomočno razsojene zadeve (res iudicata) je sporno z vidika pravice do sodnega varstva, če je sodišče procesni oviri res iudicata pripisalo z razlago vsebino, ki je niti zakonodajalec ne bi smel izrecno predpisati v zakonu, ker bi bilo sicer ogroženo bistvo človekove pravice do dostopa do sodišča.    Za odločitev sodišč je bilo ključno, da je že od začetka zapuščinskega postopka bilo znano, da sporna nepremičnina sodi v zapuščino in da je bila tudi že predmet dedovanja. Vendar je bila tedaj lahko predmet dedovanja le stavba oziroma solastninski delež na njej, medtem ko je sedaj zapustnik vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, označene s parcelno številko katastrske občine. To ustreza spremenjenemu pojmovanju in temu skladni sistemski spremembi v pravnem redu Republike Slovenije na področju (lastninsko)pravnih razmerij glede nepremičnin, ki se ji sklep o dedovanju iz leta 1983 ni mogel prilagoditi. Sodišči sta razlagali procesno oviro res iudicata ne ozirajoč se na posebno naravo in namen zapuščinskega postopka ter na posebno naravo dodatnega sklepa o dedovanju, pa tudi ne ozirajoč se na posebne okoliščine tega primera, to je: (i) na dejstvo, da izvira sklep o dedovanju iz prejšnjega pravnopolitičnega sistema, ki je poznal lastninsko pravico tudi na stavbi kot nepremičnini, zaradi česar po pravilih danes veljavnega pravnega reda ni izvršljiv; in (ii) na dejstvo, da je zapustnik še vedno oziroma po novem vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča do celote.    Taka razlaga ni sprejemljiva z vidika pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj v položaju, kot je obravnavani, onemogoča razdelitev vsega zapustnikovega premoženja ter s tem uresničitev smisla in namena zapuščinskega postopka. Predpis, po katerem je novo najdeno premoženje v smislu 221. člena Zakona o dedovanju le tisto, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, je treba ustavnoskladno razlagati. Ozka dobesedna razlaga bi onemogočala razdelitev vsega zapustnikovega premoženja in s tem uresničitev smisla in namena zapuščinskega postopka. V izpodbijanih sklepih so sodišča 221. člen Zakona o dedovanju tolmačila tako, da novo najdeno premoženje ni premoženje, ki sicer pripada zapustniku, a ni bilo v danes upoštevni obliki v celoti zajeto v pravnomočnem sklepu o dedovanju. Če bi zakonodajalec določil tako vsebino pravne norme, kot jo je s svojo opisano interpretacijo določilo sodišče, bi moralo Ustavno sodišče citirano določbo kot neskladno z Ustavo razveljaviti. Tako pravilo bi bilo namreč nesorazmerno omejujoče za uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj bi v položaju, kot je obravnavani, onemogočalo razdelitev vsega zapustnikovega premoženja ter s tem uresničitev smisla in namena zapuščinskega postopka.