TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I.

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba, po uradni dolžnosti tudi v delu zoper obdolženega B. B., spremeni, tako, da se:

obdolžena A. A. in B. B.

iz razloga po 2. točki člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da sta skupaj z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, z namenom, da bi preprečila ugotovitev dejanske davčne obveznosti, na zahtevo pristojnega davčnega organa nista dala podatkov in nista predložila poslovnih knjig in evidenc, ki sta jih dolžna voditi, s tem, da sta

v obdobju od 16. 4. 2014 do 26. 9. 2014 v ..., B. B. kot zakoniti zastopnik C., d. o. o. v obdobju davčnega inšpekcijskega nadzora, A. A. pa kot zakoniti zastopnik C. d. o. o. v pregledovanem obdobju, ki je imel v posesti večino poslovne dokumentacije, ter dejanski poslovodja, v zadevi delnega nadzora - pridobivanja podatkov za obdobje od 1. 11. 2013 do 30. 11. 2013, davčnemu inšpekcijskemu nadzoru davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 5. 2014, davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 7. 2013 do 28. 2. 2014 pri C. d. o. o. kot davčnemu zavezancu, zato, da bi Davčnemu uradu X. preprečila ugotovitev dejanske davčne obveznosti davka na dodano vrednost, davka od dohodkov pravnih oseb in davka od drugih dohodkov C. d. o. o., na podlagi 1. odstavka 138. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 117/06 in drugi), na večkratne ustne in pisne zahteve pooblaščene osebe Davčnega urada X. v času izvajanja davčnega inšpekcijskega nadzora nista predložila poslovne dokumentacije C. d. o. o.:

- prejetih računov s prilogami poslovnega partnerja G.;

- knjig prejetih in izdanih računov;

- konto kartic dobavitelja G.;

- izpiskov transakcijskih računov;

- pojasnil, za kakšne namene je bilo blago dobavljeno;

- dokumentacije o morebitni nadaljnji prodaji blaga;

- izdanih in prejetih računov s prilogami;

- knjige izdanih in prejetih računov ter obračunov DDV;

- registra osnovnih sredstev na dan 31. 12. 2013;

- bruto bilance na dan 31. 12. 2013;

- izpisa konto kartic glavne knjige in saldakontov;

- dokumentacije blagajniškega poslovanja;

- vseh pogodb (posojilnih, o poslovnem sodelovanju, koncesijskih, kompenzacijskih,…);

- druge dokumentacije, ki je bila podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov;

- prejetih računov za nabavo blaga in storitev v drugih državah članicah Unije s prilogami in

- vse dokumentacije, povezane s TRR št. ...;

poslovno dokumentacijo pa sta bila dolžna voditi na podlagi 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1);

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Na podlagi prvega odstavka člena 96 ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun.

II.

Pritožba zagovornika obdolženega B. B. se zavrže kot nedovoljena.

Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju.

Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listinsko dokumentacijo in izpovedbi prič D. D. in E. E., upravičeno ocenilo, da je davčna inšpektorica vse do izdaje odločbe 26. 9. 2014 le izvrševala pooblastila iz svojih pristojnosti skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku, saj je kot uradna oseba le ugotavljala morebitno davčno odgovornost pravne osebe in ne individualne kazenske odgovornosti obeh obdolženih; od njiju torej ni, pod pretvezo vodenja davčnega postopka, zbirala obvestil za namene kasnejšega kazenskega postopka.

Kot ključno se izkazuje ne, kot to zmotno navajajo pritožniki, kdaj je davčni organ začel sumiti, da sta obdolženca storilca davčne zatajitve, pač pa, kdaj je nastopil trenutek, ko sta bila obdolženca upravičena domnevati, da ju varuje privilegij zoper samoobtožbo. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o trenutku nastanka osredotočenosti suma zoper oba obdolženca namreč hkrati terja ugotovitev, da sta tudi obdolženca, s trenutkom prejema pisnih zaključkov davčnega organa, upravičeno domnevala, da je zoper njiju sum storitve kaznivega dejanja fokusiran do te mere, da imata, glede na privilegij zoper samoobtožbo, pravico odkloniti sodelovanje z davčnim organom.

Sodišče druge stopnje glede na ključno spredaj izpostavljeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, katere pomena in teže za presojo izpolnjenosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja ni ustrezno ovrednotilo, pritrjuje pritožbeni navedbi, da sta v danem trenutku dne 8. 7. 2014 obdolženca, seznanjena s konkretnimi podatki, ki so po presoji sodišča prve stopnje davčni organ že vodili k sumu o storitvi kaznivega dejanja v zvezi z davčno zatajitvijo konkretno določenih zneskov posamičnih vrst davkov, že upravičeno domnevala, da bi edicijska dolžnost pomenila izvotlitev njune pravice, da ne izpovedujeta zoper sama sebe. Na dan 8. 7. 2014 so nastopile dejanske okoliščine, ki izključujejo zaključek o tem, da sta obdolženca vedela, da ravnata v nasprotju s pravom, kar izključuje ugotovitev o obstoju njune krivde za storitev očitanega kaznivega dejanja od vključno 8. 7. 2014 dalje, saj sta ravnala v opravičljivi pravni zmoti.