TFL Vsebine / TFLGlasnik

Obstaja pa še en vzvod možnega vplivanja – sistem izvolitve sodnikov. Sedanjo ureditev, ko državni zbor, torej zakonodajalec, voli sodnike in predsednika Vrhovnega sodišča, sam razumem kot senco starega sistema, ki je deležen vsesplošne kritike, torej sistema »enotne oblasti delovnega ljudstva«. Zakonodajalec je politična oblast, ki se oblikuje na podlagi volitev, vendar v nadaljevanju volilci – ljudstvo nanj nima prav velikega vpliva, še manj na oblikovanje in delo izvršilne oblasti. Prav vsaka oblast pa ima bolj ali manj prikrito željo imeti vpliv vsaj na izvolitev sodnikov, če že ne na konkretne sodne odločitve.

Naš sistem izvolitve sodnikov odstopa od večine demokratičnih ureditev, s katerimi se radi primerjamo. O možnosti spremembe sistema izvolitve se razpravlja že dalj časa, vendar v dosedanjih postopkih spremembe ustave tak predlog ni dobil dovolj podpore, niti ni bil resno obravnavan. V sedanjem razmerju politične moči pa se pojavlja možnost, da bi sprememba dobila podporo in bi se politika umaknila iz postopka izvolitve oziroma imenovanja sodnikov. Ta želja je v sodstvu stalno prisotna, vendar žal nikoli realizirana.

V državnem zboru se je ta ideja prvič začela udejanjati. Ustavna komisija državnega zbora je 16. novembra 2022 na prvi seji odločila, da se bo ustanovila strokovna skupina za »obravnavo vsebinsko zaokroženih sklopov v zvezi s predlaganimi spremembami«. Upajmo, da v tem primeru ni v ozadju Churchillovo načelo: »Če nočeš ničesar narediti, ustanovi komisijo!«

Niti iz razprave na seji ustavne komisije niti iz objav v javnih občilih ni mogoče natančno razbrati, kakšne so »predlagane spremembe ustave«, očitno bo to naloga strokovne komisije. Jasno je le to, katere stranke – in njihovi poslanci – kakršnimkoli spremembam nasprotujejo.

Sodni svet

Sedanja parlamentarna koalicija se zavzema za rešitev, da se iz postopka volitev sodnikov umakne parlament in s tem možnost vplivanja politike. Vendar brez sodelovanja dela opozicije, poslancev stranke NSi, spremembe niso možne. Tu pa se zapleta. Na podlagi do zdaj znanega je mogoče sklepati, da NSi pogojuje spremembo volilnega sistema s spremembo sestave Sodnega sveta. Jožef Horvat, predsednik ustavne komisije državnega zbora, zastopa stališče, da struktura Sodnega sveta ni ustrezna in da bi ob predlagani spremembi Sodni svet »de facto sam imenoval sodnike«. Tako stališče je mogoče razumeti kot željo, da bi politika še vedno imela vsaj posreden vpliv na imenovanje sodnikov, kar pa je v nasprotju z načelnim soglasjem, da se politika iz postopka izvolitve sodnikov umakne.

Če bi se uveljavile predlagane spremembe volilnega sistema, bi Sodni svet opravil izbiro, predsednik republike pa bi sodnike imenoval. Sodni svet že po sedanjem zakonito urejenem postopku opravlja izbiro in predlaga kandidate za izvolitev v parlamentu. V postopku imenovanja predsednika Vrhovnega sodišča pa podaja le mnenje. Ta postopek temelji na strokovnih kriterijih, ki jih mora Sodni svet upoštevati, njegove presoje in odločitve pa je mogoče izpodbijati v pritožbenem postopku. Če bi prišlo do spremembe Ustave, bi bilo prav gotovo treba preveriti, ali je sedanja ureditev v Zakonu o sodnem svetu in Zakonu o sodniški službi ustrezna.

S spremembami sistema bi dodatno preveritev odločitve Sodnega sveta zagotavljal tudi postopek imenovanja sodnikov. V takem postopku pristojnosti predsednika republike ne štejem za protokolarni formalizem. Predsednik bi imel možnost predloge Sodnega sveta strokovno presojati, usklajevanje s Sodnim svetom bi potekalo na strokovni ravni, in ne tako kot sedaj, ko so nekatere razprave potekale v državnem zboru in mandatno-volilni komisiji, ko se je posamezne kandidate ocenjevalo na podlagi osebnih okoliščin, pa tudi na podlagi posameznih konkretnih odločitev v zadevah, v katerih so kot stranke sodelovali nezadovoljni politiki, ali v zadevah, ki so bile medijsko posebej izpostavljene na podlagi kriterijev, ki niso imeli strokovne podlage.

Spreminjanje sistema imenovanja sodnikov tudi ne bi pomenilo, da gre za »popolnoma zaprt sistem ene izmed vej oblasti«, kot je bilo izpostavljeno na seji ustavne komisije, saj je že po dosedanji ureditvi to onemogočeno. Sodni svet sestavlja enajst članov, pet jih na predlog predsednika republike izvoli državni zbor izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov, preostalih šest članov pa izvolijo sodniki izmed sebe. Na ta način ima politika – zakonodajna oblast, kot predstavnica interesa javnosti, že sedaj pravico in možnost izbrati predstavnike v Sodnem svetu, ki niso del sodstva. Kriterij pa je oziroma bi moral biti njihova strokovnost. V večini zadev Sodni svet sprejema odločitve s kvalificirano večino. Da neki kandidat dobi podporo, mora s tem soglašati najmanj osem članov, zato je nemogoče, da bi o tem odločili zgolj sodniki. Sistem že sedaj zagotavlja vpliv javnosti na delo Sodnega sveta preko članov, ki jih izvoli državni zbor, kar je njegova izključna pravica. Odgovornost, da bodo izbrani ustrezni, strokovno podkovani člani, pa nosi zakonodajno telo.

Razmišljanje, da bi član moral biti po funkciji tudi minister za pravosodje, pomeni zgolj nepotrebno politizacijo Sodnega sveta in omejevanje njegove specifične vloge ter pristojnosti, ki jih ima kot neodvisen ustavni organ. Pogosto se spregleda, da Sodni svet ni del sodstva, prav tako pa ni del preostalih dveh vej oblasti. Ima širše pristojnosti, ne samo v postopkih izvolitve, njegova naloga je zagotavljanje neodvisnosti sodstva in sodnikov, kot tudi zagotavljanje kakovosti izvrševanja sodne oblasti. Pri svojih odločitvah mora zato upoštevati tudi širši javni interes, in ne zgolj interesov sodnikov.

Odvetniki

Sodni svet je bil ustanovljen leta 1990. V skladu z ustavno ureditvijo se člane – nesodnike izvoli izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov. Poudarek je dan strokovnosti in poznavanju delovanja sodstva. Odvetniki sodelujemo pri delu Sodnega sveta neprekinjeno od leta 1994 dalje. Glede na svoje znanje in izkušnje, predvsem poznavanje razmer v praksi, po mojem mnenju nedvomno lahko prispevamo k osvetlitvi vseh okoliščin, ki so pomembne za razpravo in odločanje v Sodnem svetu. Ta aspekt je enako pomemben kot je nujno, da so člani Sodnega sveta tudi iz akademskega okolja, kar prispeva k širšemu znanstvenemu in strokovnemu pogledu, kar je vse pomembno pri odločanju Sodnega sveta.

Čeprav so odvetniki bili in so člani Sodnega sveta v vseh sestavah od leta 1994 dalje, se je v zadnjem času – to je v javnih nastopih in medijih večkrat izpostavil vrhovni sodnik Jan Zobec – pojavilo stališče, da je sporno članstvo odvetnikov, ki aktivno opravljajo svoje delo, ker naj bi obstajal konflikt interesov v primeru, ko je odvetnik tudi član Sodnega sveta. Po njegovem mnenju bi moral odvetnik za ta čas, to je šest let, svojo poklicno prakso zamrzniti.

Kdor pozna odvetniški poklic, ve, da je taka rešitev za odvetnike nesprejemljiva. Odvetnik ne more za šest let prenehati delati, ker bi to pomenilo, da je njegove odvetniške kariere konec, oziroma bi moral po šestih letih vzpostaviti pisarno povsem na novo. Seveda bi izgubil tudi zaupanje strank in zapletlo bi se pri vseh sodnih ter drugih postopkih, kjer je zastopal stranke ali bil njihov pooblaščenec. Tudi če zanemarimo vse te negativne posledice, je jasno, da bi v šestih letih nedela izgubil stik s prakso, kar pa je ravno tista vrednota, ki jo odvetnik prispeva tudi k delu Sodnega sveta.

Seveda je vsako funkcijo mogoče zlorabiti, vendar to ne more biti argument, da bi morali odvetniki, ki so člani Sodnega sveta, prenehati opravljati odvetniško funkcijo. Če bi prihajalo do pritiskov in zlorab s strani odvetnikov, bi sodniki nedvomno lahko in bi se morali ustrezno odzvati. Sam ne poznam primera, da bi sodniki v 28 letih opozorili na kakšen tak primer oziroma ukrepali. Prepričan sem, da bi se v takih primerih, če bi do njih prišlo, odzvala tudi Odvetniška zbornica Slovenije.

Tako stališče pa kaže tudi na nezaupanje v neodvisnost in suverenost sodnikov, saj izhaja iz predpostavke, da sodnik odloča drugače, če v sodnem postopku sodeluje odvetnik, ki je tudi član Sodnega sveta. V svojih osebnih izkušnjah tega nisem zaznal. Končno ni mogoče izhajati iz domneve, da so prav odvetniki nagnjeni k zlorabam. Tudi sodniki – člani Sodnega sveta odločajo o kolegih, ki jih poznajo in s katerimi sodelujejo. Ali bi morali torej tudi oni zamrzniti funkcijo sojenja, da bi čim bolj omejili stike in se za šest let izločili iz sodnega kolektiva?

Menim, da taka nevarnost ne za odvetnike ne za druge člane Sodnega sveta ne obstaja. Seveda pa ni treba posebej pojasnjevati, da smo vsi člani Sodnega sveta pozorni na nepristranskost pri odločanju in se izločamo v primerih, v katerih obstaja dvom o nepristranskosti ali bi bil prizadet zgolj videz nepristranskosti.

Ustava naj bi se spreminjala s tresočo roko, vendar upam, da se glede sprememb postopka izvolitve sodnikov ne bo preveč tresla in bo do sprememb tudi prišlo ter postopek ne bo žrtev političnega preigravanja. Nobenega strokovno utemeljenega razloga pa ni za spremembo ustavnih določb, ki urejajo delo Sodnega sveta, saj bi s spremembami, o katerih se razpravlja, dosegli prav nasprotno od (vsaj trenutno) večinsko podprtega stališča, da se mora politika umakniti iz postopka izvolitve sodnikov.