TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-71/2011/40 (1312-09) z dne 28. 6. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Za podaljšanje subsidiarne zaščite so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal že v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna oblika zaščite priznana, ne zgolj tisti razlogi, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite.

Toženka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni v zadostni meri obrazložila, upoštevajoč vsa merila v sodbi SEU št. C-465/07 v zadevi Elgafaji. V ponovnem postopku bo tako morala ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje v skladu s smernicami, ki so se izoblikovale v upravnosodni praksi. Prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite pa bo morala presoditi tudi v luči njegovih osebnih okoliščin, ki jih je tožnik uveljavljal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča ni nepomembna okoliščina, da je bil tožnik kot mladoletna oseba vpleten, s strani strica, v mrežo preprodaje mamil, v to okolje pa bi se tudi vrnil. Niti ni razvidno, kam bi bil ob vrnitvi v Kabul nastanjen, ali v zbirni center in kakšne so razmere v zbirnih centrih, ali pa morda k stricu, kar bi bilo na ugotovljene okoliščine lahko sporno. Da morda obstajajo druge sorodstvene vezi tožnika v izvorni državi, ni z gotovostjo izkazano.