TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik ima kot lastnik stanovanja pravno in dejansko možnost, da stanovanje uporablja za bivanje. Sicer v obravnavani zadevi tožnikovo bivanje in njegova uporaba stanovanja za bivanje (in ostalih) ni sporna (glede na tožbene navedbe in navedbe iz upravnega postopka), vendar pa navajanja, da uporablja stanovanje (izvaja v njem versko dejavnost) tudi Cerkev ni relevantno. Tožniku je bilo z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo zaradi njegove evidentirane uporabe stanovanja (ki ni zanikana) in pomeni dejansko domnevo glede evidentirane uporabe stanovanja, glede na četrti odstavek 218.c člena ZGO-1. V obravnavani zadevi organ ni odmeril nadomestila verski skupnosti v nasprotju z 59. členom ZSZ/84. Tožnik se zato kot fizična oseba, ki biva v stanovanju, na versko dejavnost, ki jo v njegovem stanovanju izvaja verska skupnost (kot dodatno dejavnost, ki se razen bivanja in gospodarske dejavnosti izvaja na njegovem naslovu), ne more sklicevati, kljub vlogi „nadsvečenika“ in ustanovitelja. Kolikor je pretežni namen uporabe stanovanja verska dejavnost, je tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo dolžan ugotoviti geodetski organ v skladu z 90. členom ZEN, do spremembe pa se podatki, ki jih je občina pridobila kot podatek katastra stavb oz. REN, štejejo za pravilne in se je bil organ dolžan na njih opreti kot evidentiran podatek, vse v skladu z 218. členom ZGO-1.