na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč
VSL sodba I Cpg 618/2002 - pravna praznina - ugotovitvena odločba ustavnega sodišča
SODIŠČE
Višje sodišče v Ljubljani
ODDELEK (*)
Gospodarski oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
8.5.2003
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSL sodba I Cpg 618/2002
INTERNA OZNAKA (*)
VSL05531
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
pravna praznina - ugotovitvena odločba ustavnega sodišča
PODROČJE VSRS
USTAVNO PRAVO
IZREK
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni:
1)v 1. tč. izreka tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega
sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 98/005548 z dne 30.6.1998
-v 1. tč. izreka tega sklepa tudi v delu, v katerem je bilo toženi
stranki naloženo plačilo 31.002,60 SIT z zamudnimi obrestmi po
obrestni meri, predpisani v zakonu, od 22.6.1998 do plačila in
-v 3. tč. izreka tega sklepa ter
se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;
2)v 3. tč. izreka tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za
povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov.
1)v 1. tč. izreka tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega
sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 98/005548 z dne 30.6.1998
-v 1. tč. izreka tega sklepa tudi v delu, v katerem je bilo toženi
stranki naloženo plačilo 31.002,60 SIT z zamudnimi obrestmi po
obrestni meri, predpisani v zakonu, od 22.6.1998 do plačila in
-v 3. tč. izreka tega sklepa ter
se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;
2)v 3. tč. izreka tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za
povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov.
JEDRO
Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl.
Ustave). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja, in ne
šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj država,
zahteva od davkoplačevalca (prim. ustavne odločbe U-I-296/95 z dne
27.11.1996, Ur.l. RS 82/97, OdlUS VI, 157, U-I-290/96, U-I-90/99,
Ur.l. RS 31/2003). Ker pa je ObrZ v 2. odst. 39. čl. le prenesel
pooblastilo za določanje članarine na skupščino obrtne zbornice, ne
da bi opredelil osnovo in kriterije za določitev njene višine ter
nadzor države nad njenim določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi
48. čl. Zakona o ustavnem sodišču ugotovilo, da je ObrZ v neskladju z
Ustavo.
In ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno
dajatev, ObrZ pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te
obveznosti, gre za pravno praznino.
Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. ustave in
3. čl. Zakona o sodiščih). Pri sojenju pa morajo spoštovati odločbe
ustavnega sodišča (3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču). Ni
razloga, da določba 3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču ne bi
veljala za odločbo ustavnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno,
da je določen zakon v neskladju z zakonom. In ker so sodniki pri
sojenju vezani (najprej) na ustavo (prim. 156. čl. ustave), ne smejo
svoje sodbe opreti na zakon, za katerega je ustavno sodišče
ugotovilo, da je v neskladju z ustavo (prim. sodbo VSS Ru 30/93), če
bi se pri tem razlogi sodišča morali opreti na izhodišča, ki so po
presoji ustavnega sodišča nesprejemljiva z ustavnega gledišča.
Ustave). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja, in ne
šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj država,
zahteva od davkoplačevalca (prim. ustavne odločbe U-I-296/95 z dne
27.11.1996, Ur.l. RS 82/97, OdlUS VI, 157, U-I-290/96, U-I-90/99,
Ur.l. RS 31/2003). Ker pa je ObrZ v 2. odst. 39. čl. le prenesel
pooblastilo za določanje članarine na skupščino obrtne zbornice, ne
da bi opredelil osnovo in kriterije za določitev njene višine ter
nadzor države nad njenim določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi
48. čl. Zakona o ustavnem sodišču ugotovilo, da je ObrZ v neskladju z
Ustavo.
In ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno
dajatev, ObrZ pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te
obveznosti, gre za pravno praznino.
Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. ustave in
3. čl. Zakona o sodiščih). Pri sojenju pa morajo spoštovati odločbe
ustavnega sodišča (3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču). Ni
razloga, da določba 3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču ne bi
veljala za odločbo ustavnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno,
da je določen zakon v neskladju z zakonom. In ker so sodniki pri
sojenju vezani (najprej) na ustavo (prim. 156. čl. ustave), ne smejo
svoje sodbe opreti na zakon, za katerega je ustavno sodišče
ugotovilo, da je v neskladju z ustavo (prim. sodbo VSS Ru 30/93), če
bi se pri tem razlogi sodišča morali opreti na izhodišča, ki so po
presoji ustavnega sodišča nesprejemljiva z ustavnega gledišča.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.