TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožnikov se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijana sodba razveljavi: - v celoti v zavrnilnem delu glede plačevanja rente tožnici - v celoti v zavrnilnem delu glede plačila odškodnine tožniku za duševne bolečine zaradi težke invalidnosti tožnice - v obsodilnem in zavrnilnem delu glede plačila odškodnine iz naslova duševnih bolečin tožnice zaradi skaženosti - v zavrnilnem delu glede izgubljenega dohodka tožnice za čas od 1.2.1993 do 25.10.1993 - v obsodilnem delu glede izgubljenega dohodka tožnika v obsegu 1,520.000,00 (en milijon petstodvajset tisoč) LIT s pripadki v tolarski protivrednosti - v celoti glede pravdnih stroškov ter v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločanje o stroških obeh pritožb se pridrži za končno odločbo.

Ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožene stranke se obsodilni del izreka izpodbijane sodbe v četrtem odstavku tako spremeni, da je tožena stranka od glavnice 2,080.000,00 (dva milijona osemdeset tisoč) LIT dolžna plačati tožniku zamudne obresti po obrestni meri, kakor jih priznava banka v kraju izpolnitve obveznosti za hranilne vloge v italijanskih lirah na vpogled, vse v tolarski protivrednosti.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem in nespremenjenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožnici za v času od 1.3.1990 do 31.1.1993 izgubljeni zaslužek 236.984,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kakor je razvidno iz prvega odstavka izreka, in 700.000,00 SIT odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Nadalje je toženki naložilo, da plača tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka 3,600.000,00 LIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti. Zavrnilo pa je presežni zahtevek tožnice iz naslova izgubljenega zaslužka in duševnih bolečin zaradi skaženosti ter v celoti njen rentni zahtevek in zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti tožnice v znesku 1,000.000,00 SIT ter obema tožnikoma naložilo, da povrneta toženki 300.951,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper tako odločitev se pritožujeta oba tožnika in tudi tožena stranka, vsi iz vseh v členu 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Tožnika v pravočasni dopolnitvi pritožbe zoper zavrnilni del sodbe grajata prvostopno procesno vodstvo, v okviru katerega da niso bile upoštevane določbe ZPP o dokazovanju z izvedenci. Tožnica napada prvostopno oceno njene skaženosti in poudarja, da bi ne bila invalidsko upokojena, če ne bi bilo obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik se protivi prvostopnemu tolmačenju instituta težke invalidnosti. Oba se zavzemata za spremembo izpodbijanega dela sodbe na pritožbeni stopnji v njuno korist, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in ponovno sojenje na prvi stopnji.

Tožena stranka napada obsodilni del sodbe, vendar ne v celoti.

Tožnici priznava izgubo na dohodku za čas do januarja 1992 v znesku 54.372,70 SIT, tožniku pa za čas enega meseca in 22 dni v znesku 2,080.000,00 LIT. Pritožba napada obsodilni del sodbe, kolikor je bilo tožnikoma na izgubljenem zaslužku prisojenega več, kakor toženka priznava, napada pa tudi zaključke prvega sodišča o skaženosti na strani tožnice, ki da so v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Ob graji v četrtem odstavku izreka prisojenih zakonitih zamudnih obresti se pritožba zavzema za spremembo izpodbijanega dela sodbe v nakazani smeri, podrejeno pa za razveljavitev in ponovno sojenje na prvi stopnji.

Odgovora na pritožbo ni vložila nobena od pravdnih strank.

Pritožba tožnikov je v celoti, pritožba tožene stranke pa le delno utemeljena.

K sklepu: Ob izkazanem dejstvu, da je bila tožnica dne 25.10.1993 invalidsko upokojena, so v prvem postopku ostali nejasni oziroma premalo raziskani razlogi njene upokojitve, ki jih tožnica pripisuje tudi posledicam strokovne napake pri operaciji dne 20.2.1990. Izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani z dne 20.10.1994 namreč zaključuje, da natančni razlogi invalidske upokojitve tožnice iz razpoložljive dokumentacije niso jasni in nadalje, da posledice strokovne napake pri operaciji dne 20.2.1990 niso mogle pripeljati do invalidske upokojitve, ker poškodba živca ni zapustila bistvene funkcionalne manjvrednosti. Ob tem pa je Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije - Območna enota Murska Sobota po predsedniku invalidske komisije dr.

J.Z. dne 19.3.1996 sporočil, da je strokovna napaka pri operaciji tožnice dne 20.2.1990 v obsegu 50 % privedla do njene invalidske upokojitve. Iz odločbe o upokojitvi razlogi niso razvidni, po že navedenem mnenju omenjene Komisije pa tudi niso jasni iz njej razpoložljive dokumentacije, zato bo v ponovljenem postopku le treba ponovno raziskati vse okoliščine zdravstvenega stanja tožnice in njene delovne sposobnosti pred in po škodnem dogodku z dne 20.2.1990 in sicer na podlagi vse obstoječe dokumentacije o zdravljenju tožnice ter po zaslišanju predlagatelja invalidske upokojitve (lečečega zdravnika) in članov invalidske komisije o razlogih upokojitve.

Odgovoriti bo treba tudi na vprašanje, ali bi utegnile vse objektivno izkazane zdravstvene težave tožnice kumulativno pripeljati do invalidske upokojitve (kakor bi bilo smiselno razumeti iz pojasnila dr. Z. z dne 19.3.1996), kar ne bo mogoče brez sodelovanja medicinskega izvedenca, ki bo moral v primeru pritrdilnega odgovora oceniti tudi, v kakšnem obsegu so posledice strokovne napake pri operaciji dne 20.2.1990 prispevale k invalidski upokojitvi tožnice. V tej zvezi ne bo odveč, upoštevaje subjektivne okoliščine na strani tožnice, raziskati, ali in kako bi te utegnile sovplivati na invalidsko upokojitev, ko se v že navedenem mnenju Komisije omenja depresivna strukturiranost osebnosti tožnice, česar pa prav tako ne bo mogoče opraviti brez sodelovanja izvedenca ustrezne medicinske stroke. Šele po nakazani dopolnitvi postopka in izvedbi morebitnih drugih potrebnih dokazov bo mogoče znova zaključiti, ali nosi tožena stranka (so)odgovornost za invalidsko upokojitev tožnice in s tem odškodninsko odgovornost za njeno materialno prikrajšanje ter v kakšnem obsegu. V tej zvezi pa bo tudi treba dopolniti tožničino tožbo, ker je namreč kar zadeva višino rentnega zahtevka nesklepčna.

Šele ko bo dovolj zanesljivo ugotovljeno, ali in kako je ravnanje tožene stranke vplivalo na invalidsko upokojitev tožnice, bo mogoče tudi brez dvomov odločiti o nadaljnjem zahtevku tožnice iz naslova izgubljenega zaslužka za čas bolniškega staleža od 1.2.1993 do 25.10.1993. Če bi se pokazalo, da je tožena stranka (so) odgovorna za razloge invalidske upokojitve, bi utegnila biti odškodninsko zavezana tudi za v navedenem obdobju izgubljeni zaslužek tožnice. Prav tako bo smotrno šele po dopolnjenem dokaznem postopku znova zaključiti, ali gre pri tožnici za težko invalidnost v smislu člena 201 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in tedaj tožniku iz tega naslova odškodnina za nepremoženjsko škodo, pri čemer se pripominja, da je pristop prvega sodišča k tolmačenju instituta težke invalidnosti v izpodbijani sodbi pravilen.

Duševne bolečine zaradi skaženosti so v smislu člena 200 in 203 ZOR pravno priznana nepremoženjska škoda ob izkazanih objektivnih in subjektivnih okoliščinah. Ob pregledu zadeve se pokaže ne le, da po mnenju že navedene Komisije brazgotin na nogi tožnice ni oceniti kot skaženost, temveč tudi (ali za zdaj predvsem), da vseh brazgotin ni mogoče pripisati napačnemu ravnanju tožene stranke, kakor opozarja tudi slednja v svoji pritožbi. Treba bo torej ugotoviti, katere in kakšne brazgotine so nastale in ostale tožnici prav zaradi škodnega ravnanja tožene stranke in nato, upoštevaje izvedene dokaze, ponovno oceniti utemeljenost odškodninskega zahtevka tožnice iz tega naslova.

Končno je bilo treba v izpodbijanem delu razveljaviti odločitev o tožniku prisojeni odškodnini za izgubljeni zaslužek v znesku 1,520.000,00 LIT. Pritrditi je namreč pritožbi tožene stranke, da predvsem glede na mnenje izvedenca ni dovolj zanesljivo izkazano, da bi tožnica potrebovala stalno pomoč tretje osebe v takšnem obdobju, kakor se zatrjuje in v posledici škode z dne 20.2.1990. Res je obveznost zakonca pomagati drugemu zakoncu, vendar tudi v tem primeru velja splošno načelo odškodninskega prava o nadomestitvi le tiste izgube, ki se ji ni bilo moč izogniti. V ponovljenem postopku bo torej ugotoviti, koliko pomoči tretje osebe je v spornem obdobju tožnica še potrebovala in ali je ni bilo mogoče zagotoviti na ugodnejši način (torej ne da bi tožnik koristil neplačani dopust) oziroma z manjšimi sredstvi od še vtoževanih.

Vse navedeno je narekovalo odločitev iz točke 1 te sodne odločbe na podlagi člena 370 ZPP.

K sodbi: Ko tožena stranka priznava tožniku izgubo na zaslužku v znesku 2,080.000,00 LIT in je tedaj v tem delu prvostopna sodba pravnomočna, pa je treba v tej zvezi pritrditi pritožbeni graji, ki zadeva obveznost plačila zamudnih obresti. Plačilna obveznost tožene stranke je opredeljena v tuji valuti, zato pravilna uporaba materialnega prava narekuje spremembo prvostopne sodbe v tem izpodbijanem delu tako, da se toženi stranki od navedenega zneska v italijanskih lirah naloži plačilo zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo v kraju izpolnitve obveznosti priznava banka za hranilne vloge v italijanskih lirah na vpogled, kakor je razvidno iz prvega odstavka točke 2 te sodne odločbe (točka 4 člena 373 ZPP).

V ostalem pritožbi tožene stranke ni mogoče pritrditi. Sklicuje se namreč na mnenje že omenjene Komisije, da se je stanje tožnice bistveno izboljšalo v januarju 1992, zato po mnenju pritožbe od tega časa dalje še trajajoči bolniški stalež ni bil upravičen oziroma ni bil v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 20.2.1990. Vendar pregled mnenja dr. V. P. pokaže, da tožnica za svoje delo zaradi okvare pri operaciji z dne 20.2.1990 ni bila sposobna do januarja 1993 (l. št. 117 spisa), kar je povzeto tudi v skupnem mnenju Komisije pod točko 9 (l. št. 113 spisa). Tako se pokaže, da je v tem delu odločitev prvega sodišča skladna z izvedenskim mnenjem, na tej podlagi pa tudi materialnopravna odločitev pravilna, torej je v tem delu pritožba tožene stranke neutemeljena, zato je bilo razsoditi kot v drugem odstavku točke 2 te sodne odločbe (člen 368 ZPP).

Razveljavitev pretežnega dela izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev prvostopne stroškovne odločitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 166/III ZPP.

 

Iz odločbe o upokojitvi razlogi za upokojitev niso razvidni, zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali bi utegnile vse objektivno izkazane zdravstvene težave tožnice kumulativno pripeljati do invalidske upokojitve, kar ne bo mogoče brez sodelovanja medicinskega izvedenca, ki bo moral v primeru pritrdilnega odgovora oceniti tudi, v kakšnem obsegu so posledice strokovne napake pri operaciji dne 20.2.1990 prispevale k invalidski upokojitvi tožnice.