TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

V odgovoru na tožbo se je tožena stranka zavezala vrniti preveč izplačane zneske pokojnine, če bo dokazano, da so bili res preveč izplačani. Terjatev je torej pripoznala.

tekst :

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

O b r a z l o ž i t e v :

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 561,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2003 dalje ter zakonske zamudne obresti od zamudnih obresti, nateklih od glavnice 561,40 EUR v času od 10.10.2003 do 1.6.2004, od 1.6.2004 dalje. Presežek zahtevka je zavrnilo in naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti 237,29 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mora toženec vrniti pokojnine, ki so bile izplačane po smrti pokojninske upravičenke brez pravne podlage. Odločitev je oprlo na določila o subrogaciji po 274. členu in 275. členu Obligacijskega zakonika – OZ.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče uporabilo zgoraj navedena člena OZ, čeprav tožeča stranka ni zatrjevala subrogacije, ampak se je sklicevala le na neupravičeno obogatitev. Če pa je tako, je na tožečo stranko lahko prešla le terjatev ZPIZ, to je terjatev iz naslova pokojnine, ki pa je občasna terjatev in zastara v treh letih. Ker je sodišče v nadaljevanju glede zastaranja štelo, da gre za vrnitveni zahtevek in ne zahtevek iz naslova pokojnine, je napačno uporabilo materialno pravo. Če bi sodišče pravilno opredelilo terjatev kot terjatev iz vračila pokojnine, bi ugotovilo, da je ZPIZ pozval tožečo stranko k vrnitvi pokojnine, ko je zastaralni rok že potekel. Tožena stranka pa ima zoper prevzemnika in plačnika enake ugovore, kot jih ima proti upniku. Ima torej pravico ugovora zastaranja prevzete terjatve, kar je med postopkom ves čas uveljavljala. Sicer pa vztraja, da tožena stranka ni bila nikoli v pravnem razmerju s tožečo stranko. Tožeča stranka med postopkom svojega tožbenega zahtevka ni opredelila in dokazala.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravilna, v pretežni meri pa so pravilni tudi razlogi izpodbijane sodbe. K tem razlogom pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve še dodaja:

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe 274. in 275. člena OZ, ki govorita o izpolnitvi s subrogacijo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je tožeča stranka imela pravni interes za izpolnitev obveznosti do ZPIZ, torej za vračilo dolžnega zneska iz lastnih sredstev glede na pogodbo med njo in ZPIZ. Ne drži, da je tožeča stranka zatrjevala le neopravičeno obogatitev. V prvi pripravljalni vlogi, kjer je odgovorila na navedbe v odgovoru na tožbo, se je sklicevala tudi na pogodbo med njo in ZPIZ, torej se je vsebinsko sklicevala tudi na subrogacijo (list. št. 14, točka IV, 2. odstavek).

Kolikor gre za vprašanje zastaranja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga tožena stranka ni uveljavljala pravočasno. Nasprotno: v odgovoru na tožbo je temelj terjatve celo pripoznala in se je zavezala vrniti preveč izplačane zneske, če bo ugotovljeno, da sta bili dve pokojnini nakazani preveč (list. št. 7 in 8; 1. odstavek 364. člena OZ).

V odgovoru na tožbo torej tožena stranka ne samo, da ni ugovarjala zastaranja, pač pa je temelj terjatve celo pripoznala s pogojem, da bo ugotovljena višina. Zastaranje je bilo torej pretrgano, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil znesek v višini 561,40 EUR z ustreznimi obrestmi preveč izplačan. S tem v zvezi je neupošteven pritožbeni očitek, češ da tožeča stranka med postopkom zahtevka ni opredelila in dokazala, kajti ta del pritožbenih trditev se nanaša na dejansko stanje, to pa po 1. odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni predmet pritožbe, ker gre za spor majhne vrednosti po 443. členu ZPP.

Po 451. členu ZPP mora namreč v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena pa v odgovoru na tožbo. Izrecen ugovor zastaranja je tožena stranka podala šele v vlogi z dne 30.3.2009, ki po 2. odstavku 452. člena ZPP niti ni bila več dopustna. Ugovor zastaranja zato nima pomena. Sodišču prve stopnje se z njim ne bi bilo treba ukvarjati. Zaradi tega tudi pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene trditve v zvezi z zastaranjem.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo zavrniti po 353. členu ZPP.