TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrže.

Stranka lahko vloži tožbo v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti akta samo zoper upravni akt, zoper druge akte pa samo, če tako določa zakon (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1). ZDT ne določa, da bi tožilec imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper akt o prenehanju dodelitve v Skupino, ZSS pa za kadrovanje v Skupini ni mogoče smiselno uporabiti zaradi specifičnosti funkcije in potreb Skupine, ki ni primerljiva z nobeno institucijo v sodstvu. Zato bi bilo mogoče šteti, da je tožnik imel možnost sodnega varstva na podlagi 2. člena ZUS-1 le v primeru, če je mogoče izpodbijani akt šteti za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Vsekakor je izpodbijani akt javnopravni, enostranski akt, četudi izdan na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju vodje skupine. Gre za oblastveni posamični akt. Vendar pa s tem aktom ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti, ali pravni koristi tožnika. Izpodbijana odločitev sicer ima vpliv na njegovo pravno korist glede na to, da za čas dodelitve v skupino tožilcu pripada plača vrhovnega državnega tožilca, vendar je primarna odločitev prenehanje dodelitve v Skupino, zato izpodbijana odločitev ni odločitev o plači, ki kot izvedena odločitev zgolj sledi v nadaljnjem postopku odločitvi o prenehanju dodelitve v Skupino. V povezavi s tem, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, je glavni razlog, da sodišče šteje, da ne gre za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-, v tem, da izpodbijani akt ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Po mnenju sodišča pa tudi zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari ne izhaja, da bi bilo treba šteti odločitev iz 4. odstavka 10.b. člena ZDT za upravno zadevo.

Ker tožena stranka ni odločila o pravici ali pravnem interesu tožnika v zvezi z izvrševanjem upravne funkcije tožene stranke, v predmetni zadevi tudi ne gre za poseg v pravico iz 22. člena Ustave.