TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

 

Pravica do azila ni absolutna pravica, temveč po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS, št. MP 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) in po 3. odstavku 1. člena ZAzil azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizični integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS, št. MP 7/94) v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil se torej prizna azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države, katere državljan je, oziroma če je brez državljanstva, izven države običajnega prebivališča, in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil pa izhaja, da se to določbo uporablja le izjemoma v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar pa je iz humanitarnih razlogov utemeljeno podeliti azil tujcu. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker ga tožnik v tožbi niti ne obrazloži in ga tudi ne konkretizira niti ne navede nobene dejanske okoliščine, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka in bi to moglo vplivati oziroma vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tožbena navedba, da je tožnik "vabilo pokazal policiji, vendar mu niso mogli pomagati, ker je to teroristična organizacija, ki je povezana s podzemljem" pa je v nasprotju z njegovo lastno izjavo, ki jo je podal na zaslišanju dne 17. 7. 2003, ko je izjavil, da policija ves čas išče te pripadnike, ker želi zaščiti prebivalstvo. Iz navedenega izhaja, da so policijske sile skupaj s silami mednarodne policije na Kosovu in KFOR sposobne in voljne nuditi zaščito prebivalstvu, kar je tudi splošno znano dejstvo. Ker tožnik niti ne utemelji in ne obrazloži razlogov za spremembo svoje prvotne izjave, ji sodišče ne more slediti. Pri tem še pripominja, da po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS tožbene novote v upravnem sporu niso dopustne, zato sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati tožbenih navedb, ki jih tožnik prvič navaja šele v tožbi o dejavnosti AKSH v Republiki Makedoniji, ki pa ne morejo biti v tem primeru pravno relevantne že iz razloga, ker Republika Makedonija ni izvorna država tožeče stranke. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki na splošno navaja, da iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka ni mogoče izvesti zaključka, da strah tožnika ni upravičen, ker "v zadnjem času iz Kosova in Makedonije vsakodnevno prihajajo informacije" o vojaških spopadih med albanskimi paravojnimi formacijami, KFOR-jem, policijo in makedonskimi vojaki, ker za svojo trditev tožnik ne predloži in tudi ne predlaga nobenega dokaza. Pri tem sodišče pripominja, da situacija v Republiki Makedoniji, na katero se v tožbi sklicuje tožeča stranka, v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, ker Republika Makedonija v obravnavanem primeru ni izvorna država tožeče stranke in se tja tožnik po pravnomočnosti izpodbijane odločbe ne bo vrnil, saj to ni njegova matična država, pač pa je tožnikova izvorna država Srbija in Črna gora. Na območje Srbije in Črne gore oziroma Kosova se lahko tožnik po mnenju sodišča vrne ne da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja, in sicer tako v rojstni kraj J v občini K kot v P ali pa v vas M blizu P v občini T, kjer je tožnik po lastni izjavi že bival leta 1998 in 1999 in kjer ima tožnikova družina tudi hišo, ki so jim jo zapustili domačini Albanci, pri katerih je tedaj bival tožnik in se mu je pozneje pridružila celotna tožnikova družina. Ob upoštevanju stanja na Kosovem in v Srbiji in Črni gori je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v tem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju ter da je strah tožnika pred preganjanjem neutemeljen. V skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil je tožena stranka po mnenju sodišča dala tožniku možnost, da izčrpno predstavi, pojasni in dokaže vse okoliščine in dejstva, pomembne za odločitev. V zvezi s tožnikovimi navedbami je tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstva in okoliščine v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil, in po oceni sodišča izdala izpodbijano odločbo po celoviti preučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik (6. odstavek 24. člena ZAzil), ter pravilno in skladno s podatki v spisih ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti po 2. odstavku 1. člena niti pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu prizna le ob predpostavki, da humanitarni razlogi obstajajo in sicer kot razlogi za ogrožanje varnosti ali fizične integritete oziroma nečloveškega ravnanja. Vendar pa po mnenju sodišča obstoji dolžnost tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede morebitnih humanitarnih razlogov za podelitev azila le v tolikšnem obsegu, kolikor se neposredno nanaša na prosilca za azil. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter bi bil v primeru vrnitve na Kosovo oziroma v Srbijo in Črno goro izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Po navedenem je tudi nadaljnji tožbeni ugovor glede nepravilne uporabe materialnega prava v tem primeru neutemeljen.