TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obsojenih S.M. in S.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 300.000 SIT povprečnine.

Ker obramba dokaznega predloga ni utemeljila s konkretno vsebino izpovedb navedenih prič, kar šele bi sodišču omogočilo presojo, ali bi izvedba dokaza vplivala na drugačno oceno odnosov med obsojencema in s tem na ugotovljeno dejansko stanje, z njegovo zavrnitvijo sodišče ni kršilo 2. odstavka 371. člena ZKP in tudi ne 3. alinee 29. člena Ustave.

Primerjava določb 1. odstavka 70 člena KZJ in 1. odstavka 40. člena KZ pokaže, da je KZ milejši, ker se izgon tujca iz države po določbi 1. odstavka 40. člena KZ lahko izreče samo za določen čas, ne več za vselej. Dejstvo, da je predpisan kot kazen, ki jo sodišče sme izreči le ob glavni kazni (3. odstavek 35. člena KZ) in ne kot varnostni ukrep v KZJ, ne pomeni, da je ta določba v veljavnem KZ strožja.

Izrek sodbe je nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje je obtoženec spoznan za krivega. Nerazumljivost se mora nanašati na dejanski temelj sodbe, torej na odločilna dejstva, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja.