TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1161/95 z dne 15. 11. 1995 se ne sprejme.

Namen pravice iz 62. člena Ustave (pravica do uporabe svojega jezika in pisave) izhaja iz ustavnih standardov poštenega sojenja, namreč zagotoviti, da bo vsakomur, torej tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje. Zakon, na katerega napotuje 62. člen Ustave, mora pri ureditvi načina uresničevanja te pravice izhajati iz načela, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina. Istočasno pa mora omogočiti vsakomur, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja ustrezno prevajanje na narokih in pri drugih ustnih procesnih dejanjih. Ta člen sam tudi ne zagotavlja pravice do brezplačne pomoči tolmača. Ne glede na navedeno pa veljajo dodatna ustavna jamstva glede uporabe jezika oseb, ki jim je bila odvzeta prostost iz 19. člena Ustave ter relevantne določbe ratificiranih mednarodnih pogodb (zlasti drugi odstavek 5. člena in tretji odstavek 6. člena EKČP). V preostalem mora ta zakon ob določitvi načina izvrševanja te pravice upoštevati tudi kriterije iz 14. člena Ustave. Zakon, ki ne bi zadostil tem zahtevam, bi bil v neskladju z Ustavo.Tudi sodna odločba, ki bi temeljila na takšnem zakonu, ali bi zakon interpretirala na tak način, bi kršila Ustavo.Način izvrševanja pravice iz 62. člena Ustave je urejen v ustreznih postopkovnih zakonih. V času odločanja Višjega sodišča v tej konkretni zadevi še ni veljal novi Zakon o pravdnem postopku. Zato se je upoštevaje pogoje iz Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ZITUL) smiselno uporabljal ZPP - 77 (predpis bivše zvezne države).V konkretnem primeru je relevantno vprašanje, ali je Višje sodišče v izpodbijani odločbi zakon interpretiralo na način, ki je v neskladju s pravico iz 62. člena Ustave. Iz ustavne pritožbe in prilog jasno izhaja, da ne gre za primer, ko bi bila pritožniku odvzeta prostost, zaradi česar bi imel pravico podajati vloge v svojem jeziku. Očitno je tudi, da v postopku ni bil obdolžen kaznivega dejanja. Stranke, ki v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporabljajo katerikoli tuj jezik, ki ni uradni jezik v državi, morajo biti že po načelu enakosti pred zakonom obravnavane enako. Vsako, tudi zakonsko razlikovanje, bi se presojalo po strogem testu iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Ustava Republike Slovenije ne daje podlage za privilegiranje drugih jezikov bivše SFRJ, zato je v danem primeru dejansko stanje enako kot v primeru katerega koli drugega tujega jezika. Stališče Višjega sodišča v izpodbijani odločbi, da določba drugega odstavka 104. člena ZPP - 77, ki je dovoljevala vlaganje vlog tudi v jeziku kakšnega jugoslovanskega naroda, ki pri sodišču ni v uradni rabi, ne velja več, ker ni več razlogov za privilegiran položaj teh jezikov, je zato v skladu z Ustavo. Prav tako je v skladu z Ustavo stališče Višjega sodišča, da 5. člen Zakona o sodiščih, pa katerem sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, zahteva, da stranke vlagajo vloge v uradnem jeziku. To namreč izhaja tudi iz 11. člena Ustave. Zato pritožniku s tem, ko je bila zavržena njegova vloga v tujem jeziku, ker je na poziv sodišča v roku ni vrnil prevedene slovenščino, očitno ni bila kršena pravica iz 62. člena Ustave.Pritožnik ne izkazuje niti ne zatrjuje, da bi redna sodišča v podobnih primerih odločala drugače. Ker pa je bilo sodišče za smiselno uporabo ZPP - 77 pooblaščeno z UZITUL, stališče Višjega sodišča, ki ne priznava več veljave določbi drugega odstavka 104. člena ZPP - 77, tudi ni očitno napačno (samovoljno). Očitno napačna pa tudi ni posledična odločitev rednega sodišča, da nepopolno vlogo, ki ni bila dopolnjena, zavrže. Za takšno ravnanje je bilo sodišče pooblaščeno z 109. členom ZPP - 77. Očitek kršitve 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) je torej očitno neutemeljen.Ne, da bi Ustavno sodišče zavzelo stališče do vprašanja, ali pritožnik sploh ima pravovarstveni interes za ugotovitev kršitve sojenja v razumnem roku pred rednimi sodišči (23. člen Ustave), se mu v danem primeru pojasnjuje, da takšna kršitev v njegovem primeru očitno ni podana. Eno leto in osem mesecev že v svoji absolutni dolžini ne presega razumnega roka za sojenje sodišč dveh stopenj. V danem primeru pa je pritožnik sam bistveno pripomogel k dolžini postopka. Zavestno namreč ni sledil pozivu sodišča ter svojih vlog tudi še potem, ko mu je bilo znano stališče sodišča do vprašanja jezika v vlogah, ni pošiljal v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi. Ker je bila pravnomočno sodna odločba izdana še pred vložitvijo ustavne pritožbe in je s tem torej dejanje, s katerim naj bi bila kršena ustavna pravica prenehalo, tudi ni bilo razloga, da bi Ustavno sodišče to zadevo prednostno obravnavalo.