TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati 1.625.027,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, po podlagi utemeljen, v preostalem delu pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odškodninska odgovornost članov uprave je institut korporacijskega in ne obligacijskega prava. Odškodninska odgovornost članov uprave je posebna oblika odškodninske odgovornosti, ki izhaja iz posebnega statusa članov uprave. Ta posebni status ne izhaja toliko iz mandatnega razmerja članov uprave z delniško družbo, temveč predvsem iz akta o imenovanju, na podlagi katerega dobijo člani uprave upravičenje, da upravljajo in razpolagajo s premoženjem delniške družbe.

Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti članov uprave mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je tožena stranka kršila svoje dolžnosti (protipravnost), tožena stranka pa se lahko pred tem očitkom brani z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je pošteno in vestno izpolnjevala svoje dolžnosti (krivda). Možnost dokazovanja, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni, da se člani uprave pred odškodninsko odgovornostjo lahko branijo z razlogi, ki sodijo v njihovo sfero. To pa kaže na to, da je odškodninska odgovornost članov uprave bližje subjektivni kot objektivni odškodninski odgovornosti. Za objektivno odškodninsko odgovornost namreč velja, da se je odgovorna oseba lahko razbremeni le z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je izven njene sfere.

Dejstva, navedena v predpravdnem izvedenskem mnenju, veljajo za priznana in s tem za ugotovljena, kolikor jih nasprotna stranka konkretizirano ne prereka.

Vprašanje, ali sta toženi stranki vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni uporabo pravnega standarda in tako uporabo materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je na splošno ugotavljalo, ali sta toženi stranki sproti preverjali rezultate projekta, ki ga je izvajala svetovalna družba. V zvezi s spremljanjem projekta svetovalne družbe X je namreč v konkretnem primeru odločilno le vprašanje, ali sta toženi stranki ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika pri ugotavljanju, ali so bili dejansko doseženi prihranki, kakor jih je prikazovala svetovalna družba, in tako, ali so bili izpolnjeni pogoji za izplačilo pogodbenega honorarja.